AUSCHWITZ

Auschwitz

O Auschwitzu sem že nekaj slišala. Ampak preden smo načrtovali počitnice v bližini Auschwitza sem bolj začela brati in raziskovati o tem taborišču. Tudi na televiziji sem gledala prej eno oddajo. Vedela sem, da so tukaj ubili veliko ljudi oziroma milijone ljudI, ampak nisem pa pričakovala, da je bilo tako hudo. Prav tako nisem pričakovala, če me bo sploh ogled taborišča prizadel. Prav tako si nisem predstavljala kako je bilo tam in kakšna grozodejstva so se tam dogajala.

Auschwitz
Vhod v Birkenau

Ko smo načrtovali obisk tega koncentracijskega taborišča Auschwitz sem začela raziskovati po spletu kako in kaj je s vstopnicami. Vstopnice je zaradi velikega števila obiskovalcev potrebno rezervirati preko spleta. Jaz sem to storila kar 3 mesece prej. Izbrala sem ogled brez vodnika, ki je brezplačen. So pa ogledi z vodnikom v večih jezikih, ki so angleščina, poljščina, španščina, nemščina, francoščina, italijanščina in ruščina. Mi se za ogled z vodičem nismo odločili, ker ogledi z vodičem trajajo veliko dlje in zaradi tega ker imamo kužke je en član moral ostati zunaj z njimi. Kužki vstop v taborišče nimajo. Prav tako pa naj opozorim, da imajo določene mere nahrbtnikov, ki jih lahko nesete v taborišče. Mera nahrbtnika ne sme presegati 30x20x10 cm.

NAŠ OBISK IN OBČUTKI:

Mi smo imeli torej obisk brez vodnika. Rezervirane smo imeli 3 vstopnice, za 14.8.2019 ob 8.00 uri. Naj še povem, da sta taborišča dva, Auschwitz in pa Auschwitz II oziroma Birkenau.

AUSCHWITZ I

Najprej je sledil obisk tega dela taborišča. Ob vstopu morate pokazati vstopnice in pa osebni dokument. Prav tako greste čez detektor kovin in tudi vaš nahrbtnik gre čez rentgen. Pregled je tako kot na letališču.

Sledi pa vstop v samo koncentracijsko taborišče. Pričakajo vas vrata in že takrat sem dobila tisti občutek, da sem vstopila v prostor polni groze. Tudi pogled na ograjo vse povsod okoli ti, da tisti občutek, da si pa prišel na mesto, kjer so ljudje trpeli.

Vhod
Ograja je vse okoli

Čista prva baraka v katero smo stopilli je bila polna nekakšnih misli, zgodb in slik. Zgodbe so večinoma pripovedovale kaj se je dogajalo v tem taborišču in tudi kaj so Nacisti vse počeli z ljudmi. Večinoma so slike Judov, ki jih je bilo največ v Auschwitzu. V prvi baraki lahko vidite tudi veliko dokumentov, ki jih niso uničili. Gre se za število zapornikov, od kje so jih pripeljali, narodnost in tudi potem poimenovanje zapornikov ne po imenih, ampak po številkah. Ker za Naciste so bili ti ljudje le številka. Na slikah si videl tudi otroke, kjer je pa mene še bolj stisnilo pri srcu.

Eden izmed zapisov v prvi baraki

Nato so sledile barake, kjer smo videli veliko oblačil, čevljev, kovčkov, posode, očal in še marsikatero drugo stvar. Vse to je vsaj meni bilo tako žalostno za videt, da so solze kar same prišle. Še posebej, ko vidiš tiste majhne otroške obleke in čevlje in si samo misliš kaj so ti otroci komu naredili, če pa so komaj prišli na svet. Vso življenje je bilo še pred njimi, ampak so umrli v groznih pogojih oziroma razmerah.

Sledila je ena baraka, kjer si imel slike ljudi, ki so izgledali kot okostnjaki, sama kost in koža. Zraven so bili tudi zapisi, da so na ljudeh izvajali poskuse, najbolj sta znana dvojčka, na katerih je bilo narejenih veliko znanstvenih poskusov. Bil je tudi zapis zakaj so zraven zaplinjevanja umirali v tem taborišču. Veliko ljudi je umrlo od lakote, saj so jih zelo stradali. Prav tako je veliko ljudi umrla zaradi izčrpanosti. Delali so po cele dneve, hrane pa skoraj da niso dobili. Potem pa so umrli tudi zaradi fizičnih kazni. Včasih so morali zaporniki stati po nekaj ur na miru, zunaj. Stati so morali zunaj pa, če je bil mraz in dež. Nacistom se ljudje niso smilili, ampak so jih gledali kot najhujšo smet.

Auschwitz

Iz enega zapisa izveste tudi, da so pa ljudem na tiste črtaste uniforme dali gor tudi narobe obrnjen trikotnik oziroma kakšen drug znak. Če je bil trikotnik rdeč je to pomenilo politični zaporniki. Zeleni trikotnik je bil za kriminalce, roza za homoseksualce in z vijoličnim zagovorniki Biblije. Potem so bili tudi narobe obrnjeni črni trikotniki so bili za tiste imenovane nedružabni ljudje. Narobe obrnjen trikotnik z črko Z zraven je bil za Rome. Pravilno obrnjen trikotnik, zelene barve pa je bil za ljudi, ki so bili zaprti v taborišču preventivno. Zaporniki so bili označeni tudi z dvema črkama, na primer SU- sovjetski zaporniki. Judje pa so  bili označeni z rumenim in rdečim trikotnikom. Povem pa naj, da so vsi trpeli enako. Ampak mogoče Judje še najbolj, saj jih je v Auschwitzu umrlo največ, seveda pa v plinskih celicah.

V par barakah so tudi slike umorjenih. Tukaj niso slike vseh umorjenih, ker je le teh bilo več kot 1 milijon. Je pa žalostno za videti in tudi tu so prišle solze. Zasledila sem tudi nekaj starosti pri katerih so umrli in to me je še tam najbolj prizadelo. Ko sem videla, da so fantje in punce moje starosti umrli in nekateri že po nekaj mesecih v Auschwitzu. Stisne te tudi, da veš da veš kaj so vse ti ljudje pred smrtjo pretrpeli. So pa bili tudi takšni ljudje, ki so takoj pri prihodu v taborišče bili poslani v plinske celice. Seveda pa je vedno največ takšnih bilo Judov, ki so jih Nacisti res sovražili.

Slike umorjenih

V eni baraki so tudi zgodbe preživelih. Vse te prizadanejo, še posebej pa zgodbe otrok. Najhuje je bilo, da so jih ločili od mater. Vse to pa še ni najhuje. Vidiš lahko pa tudi kako so izgledale postelje zapornikov. Tukaj so bili pogradi, na katerih pa ni spal eden, ampak lahko tudi po 6 na eni postelji. Zraven tega so imeli katastrofalna stranišča. Prav zaradi teh razmer je bilo v taborišču veliko bolezni in ljudje so umirali tudi zaradi tega.

Za na konec tega dela taborišča smo šli tudi notri v krematorij in plinsko celico. Naj povem, da pa tukaj na steni vidiš tudi sledi nohtov. To pomeni, da so ljudje umirali v groznih mukah. Za vse tiste, ki še ne veste ubijali so jih z Zyklon B. Smrtonosni plin.

V Auschwitzu I so živeli moški. Vse ženske so bile v Auschwitz II-Birkenau. V tem delu taborišča je bil samo en krematorij in plinska celica. Več jih je bilo potem v drugem taborišču (Birkenau), ki je pa le 3 kilometre vstran. Tam se je izvajalo množično iztrebljanje ljudi, torej ubijanje.

AUSCHWITZ II-BIRKENAU

Drugi del tega strašnega koncentracijskega taborišča. Tukaj naj najprej povem pa, da ne rabite vstopnic za ta del. Mi smo ga spet obiskali v sestavi treh članov, le da si je ta del ogledala mama, prejšnjega pa ati.

Od parkirišča do sem ni daleč, lahko pa vidite del železnice, kjer je pripeljal vlak z novimi zaporniki. Železnica je potem ohranjena vse do mesta, kjer so ljudje izstopili.

Železnica po kateri so žrtve z vlakom prispele v taborišče

Tukaj pa boste videli veliko barak in pa vidni so tudi prostori, kjer so stali krematoriji. Krematoriji so vsi podrti, vidni so dimniki in pa nekaj malega skoraj do tal porušene stene. Nekaj barak je odprtih za ogled, je pa večina še zaprtih, na nekaterih celo piše, da so v renoviranju in, da bodo odprte za ogled nekoč v prihodnosti.

Kaj lahko tukaj vidite? Tukaj so v večini bile barake za ženske. So bili tudi moški, ampak ne toliko kot žensk. Moške in ženske barake so bile ločene z ograjo, saj stika niso smeli imeti. V notranjosti barak se vidijo postelje in tudi stranišča oziroma kopalnice. Na posteljah se je stiskalo po 9 ljudi. So pa barake bile v bistvu namenjene za konje in ne za ljudi. Notri naj bi bilo po 170 konj, je pa potem v eni baraki bilo po 300 in več ljudi. V barakah je bilo temno in ne morem si predstavljati kako so lahko tukaj sploh prebivali.

Postelje na katerih se je moglo stiskati 9 ljudi. Spali so na lesu.

Nekje na tistih tablah sem prebrala tudi, da so jih grizle podgane. Prav tako pa ta stranišča tudi niso bila nekaj lepa in čista. Prav tako kopalnica ni bila kopalnica, ampak so bile samo pipe in nekakšni umivalniki. Iz njih je tekla samo mrzla voda.

Tukaj smo še videli eno leseno barako. V njo notri nismo mogli. Je pa bil dovolj napis pred njo, ki se je glasil: ˝V tej baraki so SS zdravniki in sestre ubijali novorojenčke in njihove mame z injekcijo fenola.˝Mene je kar stisnilo pri srcu. Kako lahko človek to stori. Ti ljudje niso imeli srca, ampak kamen.

Čisto na koncu taborišča je velik spomenik vsem žrtvam in pa zapis v veliko različnih jezikih, tudi v slovenščini.

Auschwitz

Nekateri dela tega Auschwitza so bili bombandirani. Zato na primer krematorijev ni več, prav tako se pri teh spomenikih vidijo bombandirani deli.

AUSCHWITZ:

O tem taborišču sem začela še več brati, ko sem prišla domov. Prav tako sem si ogledala nekaj oddaj o preživelih, ki so povedali še več in prebrala tudi knjige.

Prvi jetniki so v Auschwitz prispeli junija leta 1940. so pa takrat Nacisti vedeli, da te prvotne stavbe ne bodo dovolj in so začeli s širjenjem taborišča. Prvi jetniki so bili neški hudodelci, ki pa so jih v bistvu naredili v izvrševalce morilskih načrtov. Iz njih so naredili ljudi, ki so potem grdo ravnali z zaporniki. Potem pa so začeli prihajati zaporniki, naprej samo Poljaki, nato pa ljudje iz celotne Evrope. Ko so jetniki prišli so šli do tako imenovanega Apellplatz-a. Tukaj so jim nato pobrali vso imetje in nekatere pri tem pretepli vse do nezavesti. Potem so se pa morali slečti do golega. Pobrili so jih do golega in jih oštevilčili. Sledilo je tuširanje z mrzlo vodo in pa zdravniški pregled. To je bila selekcija. Nezmožne za delo so takoj poslali v plinske celice. Zunaj so se potem morali oblečti v črtasta oblačila in dobili so tudi čevlje. Nekateri so zaradi vsega tega umrli že tukaj. Saj so na primer goli morali hoditi zunaj nasredi zime in še večer je bil. Sledila je karantena, ki je lahko trajala tudi do osem tednov. Tukaj so zelo trpeli in veliko ljudi je umrlo. V bistvu so jih tukaj trpinčili.

Črtaste uniforme, ki so jih morali nositi jetniki

Jetniki so morali delati marsikaj. Dleo je bilo fizično in s tisto hrano, ki so jo dobili ni čudno, da je veliko zapornikov umrlo zaradi izčrpanosti. Na delo so morali hoditi tudi 8 kilometrov daleč. Največkrat so dobivali za jesti mrzlo juho in pa tudi kruh. Zaradi mrzle juhe so pa zbolevali in tudi umirali.

V taborišču je zaradi nečloveških razmer razhajalo veliko bolezni. Ljudje so imeli tudi uši. Nekateri so preboleli bolezni in okrevali, spet velika večina pa je umrla. Zdravniki so izvajali tudi razno razne eksmerimente na jetnikih. Največkrat so bile to ženske in seveda Judinje. Te revice so pretrpele marsikaj in večina je bila umorjenih v plinskih celicah ali pa so umrle kar med eksperimentom.

Ko se je pa začela približevati Rdeča armada, so pa Nacisti hoteli vse to zakriti. Jetniki so morali na tako imenovan MARŠ SMRTI, kjer je spet umrlo veliko ljudi. Tiste, ki niso mogli hoditi so kar ustrelili in trupla puščali kar ob cesti.

Seveda je nekaj ljudje Auschwitz preživelo. Spomini na ta del njihovega življenja niso lepi. Nekateri še danes niso spregovorili kaj so doživeli, je pa veliko ljudi, ki pa so javno povedali svojo zgodbo. Tako si lahko vsaj malo predstavljamo njihovo trpljenje in vsa hudodelstva, ki so jih bili deležni. Prav tako boste že veliko videli z obiskom tega taborišča. Ne pozabite si rezervirati vstopnic. Mene je ves ogled prizadel in še kar ne morem verjeti kaj vse se je tam zgodilo, kaj so ti ljudje komu naredili, da so si zaslužili takšno trpljenje. Upamo lahko, da se ne bo zgodilo nikoli več. Auschwitz bi moral obiskati vsak vsaj enkrat, tudi otroci od 15. leta dalje, saj mogoče mlajši še ne bodo razumeli vsega.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Translate »