Kot sem omenil bom napisal na kratko naše priprave za v gore, no nekako tako kaj vse mi damo v naše nahrbtnike, kaj je dobro imeti zraven in kako se oblečti. Tu ne bom preveč pameten, pač opisal bom za nas našo družino, vsak pa najbolj ve za sebe kaj rabi, da se v gorah varno počuti.

Pri mojih 8 letih smo se prvič podali v gore, sestra pa je bila stara 9 let. Takrat še nama je mama vse pripravila in poskrbela, da sva nosila bolj lažje nahrbtnike, ampak imela sva vse potrebno v njem. No priznam, še danes mi mama kako malenkost da notri. Že od malega nosiva notri rezervna oblačila, to imamo vsi notri v nahrbtniku. Če imamo slučajno že zjutraj oblečene kratke hlače in npr. majico brez rokavov, imamo v nahrbtniku vedno notri dolgo trenerko, ženski imata tople pajkice oziroma legice, kapri hlače, seveda so malo daljše od kratkih, potem majico s kratkimi rokavi, pulover, vetrovko ter palarino. Mogoče se komu vidi polno vsega, ampak vam povem, da nas je že enkrat doletela toča ter dež in nam je med potjo zelo prav prišlo, da smo se lahko preoblekli. Vse te cunje imamo v vrečki, če nas dobi dež, da je vse suho. Midva imava vedno notri v nahrbtniku tudi debele rokavice ter kapo, ker na glavi pa imamo vedno šilt kapo.

Rezervna oblačila, sva si že od malega sama nosila v nahrbtniku. Vedno imamo s sabo dovolj vode. Jaz sem si edino sedaj dve leti večkrat vzel tudi kakšen energijski napitek, ampak to sva z mamo spila skupaj. Ko je kakšen izvir vode si vedno vodo dotočimo, saj je ta voda zelo mrzla in ne se bati da se boste okužili. Mi še enkrat nismo zboleli, pa jo redno pijemo. Hrano si vedno vzamemo s sabo, nikoli ne jemo v kočah, ja edino ko smo šli na Triglav, ker tam pa le hodiš cel dan (blog o tem kako smo prvič šli na Triglav si pa lahko preberete TUKAJ). Doma nam mama speče en dan prej meso ali svinjino ali piščanca, nam razreže potem pa damo v plastično škatlo. Ker naša mama rada je večkrat in malo, si tudi vzamemo s sabo kakšne klobase za sendvič in mogoče včasih rezine sira.

Vsak se takrat, ko se ustavimo odloči kaj bo jedel in to si da na kruh. Poleti si nesemo tudi zelenjavo, meni zelenjava nikoli ne diši, jaz je ne jem. Vzamejo si papriko, paradižnik in čebulo.

Seveda nikoli ne manjkajo v nahrbtniku v kakšnem žepu kakšne čokoladice, bonboni, no na to tudi večkrat pozabimo, da sploh imamo s sabo. Tudi sadje je včasih z nami, kakšna jabolka ali banane. Seveda potem pa je tukaj kruh in večkrat žemlje.  Mogoče se komu to sliši polno vsega, ampak vam povem da to ni tako dosti, v nahrbtniku je še vedno dovolj prostora, to so itak veliki nahrbtniki. Res prej sta mama in ati več nosila, sedaj pa si to vse nekako razdelimo, edino Klavdija ima vedno manj notri, ker je bila pred 4 leti na operaciji hrbtenice in ima omejitev nositi preveliko težo. Pa jo ne obremenjujemo preveč, imam pa vedno notri oblačila ter vodo za sebe. So pa še potem tukaj razne drobnarije, kot so žepni nožeki, vlažilni robčki in papirnati, prva pomoč, kakšna kulica, blazinica za žige, denarnica, kompas. Seveda telefoni nikoli ne manjkajo, ker slikamo tudi z njimi, ter sedaj par let ima Klavdija svoj malo boljši fotoaparat ter kamero. Ker spomine moramo vedno poslikati. Poleti, ko je kar vroče, imamo taki dve mali hladilni torbici, da damo notri klobase, v drugo pa kakšno vodo, radler in energijsko pijačo, da le ostane bolj mrzlo. Seveda zadnjih sedem let, ko imamo s sabo tudi dva kužka jaz jima nosim vodo, Klavdija pa brikete in kakšen priboljšek. Tudi vedno imamo s sabo za njiju vetrovko, rezervno ovratnico ter rezervni povodec. Za njiju je tudi vedno lepo poskrbljeno ter gledamo poti primerne za njiju. Če pa je kje malo za po plezati, pa ju vedno nesemo v naročju.

Ko smo pa se odločili za kakšno bolj naporno težjo pot, pa sva vedno bila tudi dodatno opremljena. Imela sva s sabo čelade, če je bilo potrebno tudi plezalni pas ter samo varovanje ter rokavice, da te ne pečejo roke od zajl. V glavnem vedno sva bila opremljena in starša sta vedno gledala na najino varnost ter poskrbela za naju. Kot tudi vedno smo imeli vsi obute pohodne čevlje, nikoli nihče ni šel nikamor z adidaskami, kot včasih koga srečaš.

To sem nekako opisal našo opremo, naše polne nahrbtnike, ki niso nikoli do konca polni, še imajo nekaj prostora. Nikoli niso tako težki, da bi komaj z njimi hodili. Včasih boljše kakšno stvar več s sabo vzeti, kot da te zebe ali da si lačen in žejen. Tudi za kužka vedno dobro poskrbimo, vedno imata dovolj vode, nikoli ju ne mučimo, če vidimo da je kateri utrujen, ju vzamemo v naročje. Imate tudi blog s psom v hribe (preberete ga lahko TUKAJ), kjer imate opisanih nekaj poti za vaše pse. Vi pa sami presodite kaj rabite s sabo, glavnem da ste varni v gorah in kar pogumno se odpravite nekam v naravo. Mogoče sem kakšno malenkost pozabil, mislim pa da sem glavne stvari naštel. To so naše priprave za v gore in upam, da bodo vsaj malo pomagale tudi vam.