Prvič na TRIGLAV

Hribolazili smo komaj drugo  leto, ampak vedno nam je bila želja tudi postati pravi Slovenec in stati na najvišjem vrhu Slovenije. Bil je drugi dopust v Trenti, ter drugi dan našega dopustovanja. Takrat mi je štelo komaj 9 let, ampak moja želja je bila, da s svojimi leti osvojim tale vrh.

Naš štart je bil v Zadnjici, takrat smo se lahko avto pustili na notranjem parkirišču, katero je danes zaprto in moramo avto za to pustiti nekaj minut nazaj pred zapornico. Takrat sem se bil majhen fant in zato nisem imel tudi velikega nahrbtnika. Naš načrt je bil v enem dnevu gor ter tudi sestop z njega, zakaj bi pa prespali saj pa imamo čas.

Bilo je oblačno vreme saj je dan prej deževalo, ampak nas to ni odvrnilo da osvojimo naš najvišji vrh in smo se vseeno podali na pot. Sprva je pot seveda vodila po dolini Zadnjice. Seveda smo na poti postali tudi lačni, zato smo se na poti proti Doliču tudi najedli. Pot do Doliča mi je že v mojih letih bila zelo zanimiva saj sem že takrat preizkušal svoje sposobnosti ter izbral kakšno bližnjico. Med potjo se je tudi pokazalo sonce ter so se nam odpirali lepi razgledi na okoliške vrhove. Na poti pa smo tudi zagledali gamse, ki so nam za trenutek prekrižali pot ter se nam nastavili za slikanje.

Po par posnetih slikah pa smo seveda nadaljevali našo pot proti Doliču. Do samega razcepa nekaj metrov pred samo kočo na Doliču smo prispeli v slabih 4 urah, ampak koče nismo obiskali, saj smo nadaljevali proti Triglavu.

Do same stene Triglava se je tukaj bilo približno 1 uro. Tukaj se je kazalo lepo vreme, ter nam odprlo razgled na sam Triglav. Ko smo prišli do same stene pa sva si midva s Klavdijo nadela varnostne pasove, da sta naju mama ter ati imela pripetega na sebe, če bi v najslabšem primeru zdrsnila (saj sva bila se mlada in nora). Prvi vstop v steno me je takrat malo prestrašil, saj je bilo to zame prvič, da sem hodil po izpostavljenih poteh in v taki višini, ampak ta strah sem tudi takoj premagal, ter se pogumno podal proti vrhu. Na sami poti sem vzljubil vsa varovala, ki jih imaš na poti. Pazljivost je seveda potrebna, ampak meni je postalo vso to plezanje do vrha zelo všeč. Prvi sta na vrh stopili Klavdija in mama, čez nekaj minut pa tudi midva. Na vrh smo hodili 8 ur, na vrhu pa nas je počakala megla, ter nam prekrila vse lepote naokrog, ampak mi smo bili vseeno srečni da smo osvojili vrh. Na vrhu smo tudi seveda posneli par slik, ter prosili planince, ki so tudi osvojili vrh, da nas vse štiri skupaj poslikajo pred Aljaževim stolpom.

Po posnetih slikah pa nas je čakala samo še pot nazaj dol, katera je seveda šla hitreje saj nam je malo plezanja bila že čudovita stvar. Tokrat pa smo se odpravili tudi proti koči na Doliču , kjer pa smo pojedli tudi golaž, ter si kupili vodo za pot v dolino. V dolino se nam je pot malce vlekla ampak počasi se daleč pride. Ko smo prispeli do avta je bila to že 13 ura našega pohoda.

Čeprav je bil to za nas prvič osvojen Triglav, pa ni bil zadnjič. V naslednjih letih smo ga se obiskali skupaj tri krat, jaz ter mama pa sva ga osvojila tudi sama. Moj življenjski načrt pa je, da bi na vrhu Triglava stal vsaj 10 krat in upam da to tudi izpolnim.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Translate »