Na družbenih omrežjih sem dolgo opazoval, kako objavljajo slike od Tre Cime di Lavaredo, v Dolomitih. Staršem sem omenil, kaj če bi tudi mi enkrat šli gledat te lepote v Dolomite. Mama je rekla, bomo šli, ko bomo na počitnicah v Trenti, ker imamo bližje (o dopustu v Trenti preberite TUKAJ). In res en dan smo se odpravili že navsezgodaj iz Trente čez Korensko sedlo v smeri Lienza in nato proti Dobiacu. Nismo šli po avtocesti, ker se nam ni splačalo kupovat vinjete. Nato pa do jezera Misurino, tam pa te že vodijo table za Tre Cime di Lavaredo. Cesta je tudi plačljiva in nato se po serpentinah vzpenja nekje 7 kilometrov vse do parkirišča pri koči Auronzo.
Ko se odpravljate sem, se odpravite zelo zgodaj, mi smo prispeli nekje ob 11 uri, komaj smo našli en parkirni prostor. Kasneje sem doma našel en zapis, da včasih cesto kar ob 12 zaprejo, ker ni več nobenega prostora za parkirat.
Kam dalje od parkirišča?
Kam se dalje odpravit, sploh ni bilo težko, saj se tukaj vijejo velike kolone ljudi, tako da jim samo slediš. Najprej greš mimo koče, nato pa itak vodi ena in edina pot naprej. Res, da so bile kolone ljudi se da brez problema hodit, nihče ti ne smeta na poti. Že tukaj so bili razgledi fantastični, to ti ponujajo samo Dolomiti. Naprej smo se podali po cesti proti kapelici in nato proti koči Lavaredo.
Na eno stran so bili razgledi čisti, kje pa bi morali videt Tre Cime pa se je spuščala megla, ampak nas to ni motilo. Od koče smo se podali proti nekem sedlu ali škrbine, kjer smo pred nosom imeli Tre Cime di Lavaredo, ampak še vedno v megli.
Cesta se je dalje vila, kot po eni ravnici naprej. Videli smo, da gre ta cesta vse do ene koče in gremo mi naprej, saj imamo čas. Naprej smo šli do koče Locatelli, ko smo se ozirali nazaj se nam so tudi pogledi odpirali na Tre Cime di Lavaredo, da bi se do konca megla vzdignila, žal nismo doživeli.
Pri koči je tudi jezero Laghi dei Piani, majhna kapelica ter pred nami je bil vrh Sasso di Sesto. Imeli smo plan iti gor, ampak nas je malo čas preganjal, bomo drugič morali iti prej. Tudi tukaj so bili prelepi razgledi, tudi na Monte Paternu.
Po malem počitku, slikanju ter malici, smo se vrnili nazaj k avtu ter z vožnjo nadaljevali po isti poti proti Sloveniji in kampu Trenta.
Dolomiti so res nekaj posebnega, vrhovi so čisto drugačni kot pri nam. Narava je čudovita, kot da lažje osvojiš kakšen vrh, tak občutek sem dobil. To ni bil naš prvi obisk Dolomitov, vem pa da tudi ni bil zadnji, še se bomo vrnili v Italijo ter obiskali Dolomite.
