Prvi blog je že en čas napisan, če še ga niste zasledili ga najdete TUKAJ. To je blog o naši celotni poti, kako je pot potekala in za koliko evrov se je naš račun izpraznil. Sedaj pa je na vrsti moj že tradicionalni blog o vtisih. Vtisi iz Maroka so še sveži. Tukaj boste našli tudi vse druge koristne informacije o Maroku, če se boste kdaj podali v to zanimivo državo, mogoče z avtom, motorjem, avtodomom, mogoče pa kar z letalom, kot to mnogi storijo. Seveda naša pot je potekala kar s svojim avtom, kar nam ni žal, da smo se podali na tako dolgo pot, čeprav se je na začetku malo zataknilo. Smo pa težavo kar hitro rešili in naša pot se je veselo začela, čeprav malo z zamudo.

Mislim, da ne rabim spet omenjati, kdo je splaniral celotno našo pot. Ja, to sta spet bili naši ženski mama in Klavdija. Oni dve že to prav obvladata, zato se jaz v te zadeve sploh ne spuščam, po pravici povedano se mi tudi ne da iskati. Kako sta prišli na to idejo mi ni najbolj znano, vem pa, da je na to idejo prišla naša Klavdija in je to omenila mami. Jaz sem enkrat lansko jesen slišal nekaj o Maroku in koliko stanejo trajekti, ampak nisem bil prepričan, da se bomo mi tja odpravili. Ko sta oni dve že vse raziskali, sta to tudi sporočile meni. Malo sem imel dvome, če je z njima vse ok. Ampak sem vse lepo prepustil njima, sem si rekel, ko bo potrebno bom sedel za volan in užival potovanje z našim avtomobilom.

Vem samo to, da sta za razliko iz prejšnjih let to novico hitro tudi povedale atiji. Ampak on je to novico sprejel brez težav, saj mu je tudi vseeno, on lepo uživa na potovanju saj ne rabi voziti. On je samo zadolžen, da med potjo snema iz avta razglede in vse kar se dogaja med potjo. Tudi v Maroku smo skoraj vse dni kampirali in to divje kampirali, ampak o tem kasneje. Da bi nas kaj skrbelo? Mene ni nič skrbelo, če sem odkrit, ker nisem niti kaj o tem razmišljal. Vem pa, da tudi mame in Klavdije ni nič skrbelo, čeprav je mama dobila kar nekaj negativnih sporočil o kampiranju v Maroku. Ampak vam to že sedaj povem, da so to samo predsodki o sami državi. No pa začnimo o zanimivosti in samih vtisih, tukaj se bom posvetil samo Maroku.

Zanimivosti

LJUDJE IN ŽIVLJENJE

Gremo kar na ljudi v Maroku. Za začetek bom napisal kaj si drugi mislijo o teh ljudeh. Vemo, da tukaj živijo muslimani. In to pomeni, da je sam stil oblačenja drugačen, prav tako samo njihovo življenje. Zato imajo ljudje, ki še nikoli niso obiskali teh držav velike predsodke, zelo grdo pišejo in govorijo o teh ljudeh. Tudi med samim potovanjem smo dobili kar nekaj groznih sporočil, da nas bodo pretepli, ženske posilili in še hujše stvari. Vse to smo spregledali in se na to nismo ozirali.

No pa, da povem kako smo mi doživeli vse te ljudi v Maroku. Ko smo bili v Turčiji smo mislili, da so Turki najbolj prijazen narod. Ne rečem, da niso, ampak Maročani so še bolj prijazni ljudje. Stika z domačini smo imeli ogromno. Če si hotel ali ne so se nam domačini na vsakem koraku približali in hoteli z nami govoriti. Čeprav so ugotovili, da nam jezik ne gre skupaj so oni nekaj govorili, mi pa samo kimali in, če je bilo potrebno govorili nekaj nazaj. Ob cestah so nam povsod mahali, nas pozdravljali. Res pa je, da so to predvsem bili moški in otroci. Malo katera ženska nam je pomahala ali pozdravila. Očitno niso smele, ker nasmejale pa so se zelo rade smo opažali.

Otroci

Otroci sploh niso nesramni, kot so mami nekateri pisali. Niti en otrok ni bil, kako se bi izrazil, napadalen, da bi za nami metal kamenje ali kaj podobnega, ker ni dobil od nas denar ali sladkarije. Res, da so otroci ob cestah prosili za denar ali čokolado, ampak od nas niso dobili res ničesar. Pa ne zato, da bi mi bili škrti, z veseljem bi ti otroku nekaj dal, ker se ti po eni strani smili kako in kje živi. Ampak moramo vedeti, da smo mi turisti za njih samo vreča denarja. Vedo, da bodo od nas zaslužili in, da jim ne bo potrebno na drug način zaslužiti denar.

Nas je že v Turčiji izučilo, ko smo dvema otrokoma dali bombone, smo jih potem v minuti imeli okoli sebe 20 in se jih nismo mogli rešiti. Kje so se vzeli, še danes ne vemo. Zato tega tukaj v Maroku nismo delali, so par krat prišli do avta in seveda gledali kaj imamo, mi smo avto zaprli in je bila težava rešena. V takih državah se nam otroci ne smejo smiliti, ker otroci so drugače srečni, znajo uživat življenje, prav tako se znajo igrati brez telefonov in drugih naprav.

Ljudje so prijazni in veseli turistov

Moški so nas ogromno krat vprašali od kod prihajamo. Ko smo jim povedali so nam rekli: ˝Dobrodošli v Maroku˝ v Španskem ali Francoskem jeziku. Itak vemo, da niso vedeli, kje je Slovenija, ampak oni so vedno ponovili Slovenia. So se mnogo krat tudi prijeli za srce in se priklonili. Vozili smo se po krajih, kjer turisti ne zaidejo, saj to je bil tudi naš plan. Nikoli nismo začutili, da bi bili ogroženi, da smo nezaželeni ali kaj podobnega. Kot sem že omenil, moški so mnogo krat z nami pogovarjali, ženske zgleda ne smejo, so pa se nasmejale. Nam pa je enkrat ena ženska, ko smo iskali en slap, pokazala pot, kje naj gremo.

Ljudje živijo v barakah in slabih hišah

Živijo v barakah ali v hišah iz blata. Te hiše so narejene iz blata, vode in slame, pri nam tem hišam rečejo butane hiše. Tudi mi še imamo eno steno iz blata.  Nimajo svojega vodovoda, nimajo elektrike, ampak njihova srca so srečna, saj drugega življenja mnogi ne poznajo. Mnogi niso pismeni, ampak smo ugotovili, da vseeno delajo v vaških trgovinah. Otroci preden se je začela šola ob cestah prodajajo sadje, da si nekaj zaslužijo za šolske potrebščine. Mi smo večkrat od njih kupili jabolka in smokve.

Kot sem že omenil, v domovih nimajo svojega vodovoda. Predvsem ženske, med počitnicami tudi večji otroci, hodijo po vodo kilometre daleč. Na osla natovorijo plastenke in se odpravijo na pot. Na določenih točkah je kot nek studenec ali pipa z vodo in tam točijo vodo. Na teh točkah smo tudi mi točili vodo za umivat in za kuhat. Večkrat smo se mi kar precej kilometrov vozili iz vasi do točke z vodo, zato vem kako daleč morajo hodit po vodo, da imajo za življenje.

Oslički

Ampak osel ni samo za tovorjenje vode. Vsem nam je jasno, da v Maroku ni zelenja, ni trave. Zato živali, kot so ovce, koze, krave in osli ne zaužije trave. Ženske na oslih tovorijo vse suho kar se najde ob cestah, da nesejo živini domov. Smo se vozili tudi ob poljih, kjer je bilo žito že požeto. To slamo naredijo v bale in potem si ljudje vozijo domov. Nekateri na avtomobilih, drugi na tovornjakih, tisti najbolj revni pa kar na oslih.

Ljudje si služijo denar s pobiranjem parkirnin

Smo se večkrat vprašali, ko smo se vozili čez majhna mesta (če temu lahko rečemo mesta) kje sploh naj ti ljudje služijo denar? Zato pa smo v teh krajih, v teh majhnih mestih večkrat videli moške, da so si nadeli brezrokavnik, kot jih imamo v avtomobilih in so bili na parkiriščih. Ustavili so promet, da si lahko šel vzratno in, da si lahko našel parkirišče, če si se pripeljal. Res, da so te nekateri ustavili in pokazali, da bi imeli nekaj denarja. Nikoli nam ni bilo težko dat 5 dirhamov, to je bilo njim veliko smo opazili.

Smo bili v Tangerju, iskali okoli tržnice parkirišče, vse je bilo polno, naredili kar nekaj krogov, nakar je mama zagledala enega možakarja v tem brezrokavniku. Se je zraven njega ustavila, odprla okno in mu rekla parking. Takoj je začel mahati in ji je našel parkirni prostor, kar ga mi sami nismo videli. Zelo smo bili veseli, da smo le lahko nekje parkirali, ker smo se že mislili odpeljati dalje. Je pa nam bilo kasneje žal, da tega možakarja nismo več videli, da bi mu dali nekaj v žep. 

Da naredim pa nek zaključek, ne obsojajte muslimanov, ker za mene je to najbolj prijazen narod. Mogoče se najde kak ne prijazen domačin, mi tega nismo doživeli. Smo tudi spoznali, da za srečo ne potrebuješ vile, drag avtomobil, najboljši telefon in še bi lahko našteval. Seveda mi si tega danes ne moremo več predstavljati, ker živimo preveč razkošno, preveč vsega imamo.

HRANA IN PIJAČA

Njihova tradicionalna jed je Tagine, ki je narejen na različne načine in iz različnih vrst mesa. Dobimo ribjega, zelenjavnega, piščančjega, govejega in iz drobnice. Ta jed je narejena v posebni posodi, tukaj se meso in razna zelenjava dušita tudi po 2 uri in več. Na kar pride ven zelo dobra jed, ki jo z užitkom poješ. Dobiš pa Tagine povsod, po celotnem Maroku.

Včasih je bilo naročat hrano tudi velika loterija, saj so bili jedilniki napisani v arabščini, španščini ali francoščini. V angleškem jeziku si dobil večino v večjih mestih. Prav tako je jezik bil problem, angleščina ni njihova vrlina, zato smo jedli kako smo se znašli. Smo si jedi prevajali, ampak včasih je ta prevod bil zelo smešen in smo raje naročili jed po občutku.

Vsa hrana je bila odlična, edino dva krat smo se malo nasankali s picami. Pice niso najbolj njihova strast, ampak smo tudi te pice pojedli. Smo večkrat prišli do restavracije, kjer je meso viselo in so kar dele mesa rezali na ulici ter dali pečt. Niti, ko smo to prvič videli, nas ni odvrnilo, da ne bi tam naročili jedi. Tudi porcije so vedno bile zelo velike, da smo večkrat naročili samo dve jedi, ker nam je bilo dovolj. Smilila se nam je hrana od začetka, ker je nismo pojedli.

Pijača

Kar pa se tiče pijače, pa smo največ uživali CocaColo in vodo. Za pit vodo smo si kupovali kar v steklenicah. Vedno smo imeli v avtu tudi CocaColo, saj pravijo da je dobra za prebavo, če imaš kakšne težave. Seveda v Maroku ne boste dobili alkohola, mama ni tudi nikjer videla, da bi lahko v trgovini kupila pivo. Saj smo imeli piva dovolj s sabo, tako da ga starša niti nista pogrešala. Naši so spili tudi kar nekaj teh naravnih sokov, ki ti sadje stisnejo na licu mesta. Mama si je naročila tudi mangov sok v eni od restavracij, samo je zvečer že dobila prebavne težave, ki so jo težile par dni. Ona je bila odločena, da je bilo to od soka. V njihovih trgovinicah si dobil tudi razne sokove, razne gazirane pijače. Smo tudi vse to poskusili, ampak voda in CocaCola sta bila glavni vir pijače.

Seveda čaj ti ponujajo povsod. Maročani imajo metin čaj z raznimi zelišči. Če smo dobili zraven ogromno sladkorja nam je šel čaj po grlu, drugače pa zelo težko. Kavo smo si naročili samo enkrat in še takrat nam ni najbolj ugajala, saj je bil okus zelo čuden. Drugače pa je hrana in pijača v restavracijah zelo poceni. Včasih je bilo težko najti kakšno restavracijo, saj smo se večkrat vozili po takih poteh, da ni bilo ničesar. Takrat smo si večer naredili kar smo imeli s sabo. Ker vedno si vzamemo sabo razne jedi, ki so v konzervah in se na hitro pripravijo. Če smo se zredili po tej dobri hrani? Težko povemo, saj smo vsi imeli trebušne težave in smo sigurno tiste dneve malo izgubili na teži. Smo pa trije, ki se zelo težko zredimo, kateri pa hitro pridobite na teži pa se lahko malo kilogrami v Maroku dvignejo.

CESTE in PROMET

Mi smo se ogromno prevozili po celotni državi. Na cesti je bil asfalt, makadam, pesek, voda…. Bo sedaj nekdo rekel, saj to so normalne ceste, to ima vsaka država. Res je. Smo se mali del tudi peljali po avtocesti. Ta cesta je lepa, nimamo nobenih pripomb. Tudi glavne ceste so lepe, lahko naletiš naenkrat na kakšno luknjo, če nisi pozoren je lahko malo neprijetno. Te glavne ceste so na delih tudi zelo ravne in vodijo v neskončnost.

Stranske ceste izven turističnih poti niso ravno lepe

Potem so tukaj stranske ceste, če jih lahko tako imenujem. Tu pa moraš že bolj paziti. Ceste so ozke, če se dva avta srečata, se morata oba malo umakniti, če pa je kateri trmast, kot so bili včasih tukaj na cesti Maročani, pa se moraš ti umakniti kar na makadam. Ja, tukaj pa znajo malo biti svojeglavi. Imajo stare avtomobile, ampak se ne umaknejo zelo radi. No te ceste znajo biti tudi kar luknjaste, kar pomeni, da tukaj pa vožnja poteka zelo počasi in previdno, če nočeš imeti težav z gumami. Smo pa ubirali tudi poti, kjer pa so ceste res katastrofa. Mi smo si rekli, ta cesta pa je samo za avtomobile, ki imajo 4×4, ampak mi smo večkrat vztrajali in prišli do cilja brez težav.

Tistih cest ne bom omenjal, ki jih je uničilo deževje, ker mi smo naleteli na deževje in takrat nekatere ceste sploh niso prevozne. Smo se peljali tudi po cestah, ki jih je leta 2023 uničil potres. Te ceste še danes popravljajo, ampak se je počasi dalo peljati po njih. Po cestah, to so ceste blizu Sahare, te ceste znajo bit tudi peskovne. Drugače lahko rečem, da so ceste super, vse je odvisno kje se voziš in kam nameravaš iti.

Katastrofalen promet

Promet pa je druga stvar. Manjša mesta, vasi in lokalne ceste še gre. No, to kar sem že omenil, da se ti ne umaknejo, to še ni nič. Uh, ko pa prideš v večja mesta, kot so Agadir, Marakeš, Casablanca in Rabat pa je druga pesem. Jaz sem moral voziti, ker mama je imela prebavne težave po mestu Agadir. Jaz sem samo pravil, ko sem vozil po mestu, kam ste vi to mene spravili. Ampak vam povem to še ni bilo nič. Naša mama je prišla v drugih mesti v hujši kaos. Smerokazi, kaj so to za njih, saj jih nihče ne uporablja, če jih ti vklopiš jih ne opazijo. Trobijo v eno, zakaj ne vem. Mi vsaj imamo pravilo desnega, oni to ne obvladajo ali so že pozabili kaj je to.

Ko prideš v krožno je narisano dvopasovno krožno. Oni si naredijo iz dvopasovnega kar štiri pasovno. Če je bilo tri pasovno krožno, so si naredili kar pet pasovno. Ko si bil znotraj tega krožnega ti ni pomagal smerokaz, da bi rad prišel ven. Moral si odprti okno in z roko smo nakazovali, da naj se ustavijo, da gremo mi ven. Upam, da razumete kaj vam hočem povedati. V teh krožnih so trobili v eno. Potem pa še niso tukaj samo avtomobili, iz vseh božjih strani še pridrvijo motorji, ki so še hujši vozniki. Ko sem zadaj sedel in opazoval to vožnjo in mamo kako to vozi, sem se včasih samo za glavo držal in se smejal. Mama je rekla, da jo ni strah, ampak mokra pa je bila cela po hrbti. Vedno je rekla naj je nič ne sprašujemo, ko ona vozi po kaosu, ker mora biti zbrana.

Medina in Fez

Jaz sem imel hujšo izkušnjo v Fezu. Navigacijo smo naredili do prenočišča. Ampak, ko smo mi prevozili tista vrata v medino se je začelo najhuje. Ulice so postajale vedno bolj ozke, navigacija pa nas samo vodila, levo in desno, nakar se je vse skupaj končalo. Naenkrat ni šlo več naprej in ne nazaj. Med temi ulicami nam je en možakar mahal in šel za nami, ampak meni ni kapnilo zakaj. On nas je mislil ustaviti in nam povedati, da vožnja tukaj ne bo najboljša.

Ko smo obtičali so nas mislili domačini iz te ulice rešiti.. Tu pa me je zgrabila panika. Nakar je prišel lastnik tega apartmaja, se usedel za volan in nas rešil. Seveda oni to obvladajo, saj so že marsikaterega turista reševali. On nas je potem peljal do apartmaja vse nekje okoli. Isto se je skoraj zgodilo v Marakeši. Ko smo prevozili spet ta vrata je mama rekla, sedaj pa moram paziti, da nas navigacija spet ne odpelje v ozko ulico. Pravi čas se je mama ustavila, ker bi bilo isto. Bilo pa je zanimivo.

POLICIJSKE KONTROLE

Mislim, da je ta informacija tudi zelo pomembna, saj toliko policijske kontrole na cesti še nismo srečali nikjer. Ko smo bili v Turčiji smo mislili, da jih je tam ogromno. Ampak Maroko se ne more primerjati z Turčijo ali obratno. V samem Maroku je ogromno krožnih, ne samo v mestih, kar naenkrat se znajdejo na ravnih cestah. In lahko skoraj rečem v vsakem krožnem je policijska kontrola, kjer sta dva policaja. En drži merilnik hitrosti, drugi pa če je potrebno te ustavi. Hitrost pred samim krožnim je 80km na uro, potem imate naenkrat 60 in na koncu 40 km na uro. Jaz vam povem, da se teh omejitev strogo držite.

Ja naša mama si je malo denarnico spraznila, ker je imela preveč težko nogo. To je bila v njenih 30-ih letih prva kazen za prehitro vožnjo in še to v Maroku. Vedno se je držala omejitev, ampak policija jo je ustavila, kar ji je pokazal, da je vozila 83, morala pa bi 60. Rekel ji je 300 dirhamov, kar je nekje 28€. Za nas je to zelo majhna kazen. Smo pa tisti čas, ko so mami pisali kazen v avtu opazili da ta meritev ni najbolj točna. Dva sta bila v avtu in pisala kazen, nakar je naenkrat en policaj priletel ven in ustavil avtomobil. Seveda pokazal mu je merilnik. Kako ga je izmeril, če pa je bil v avtomobilu in merilnik ni imel v rokah.

Večkrat so nas tudi ustavili, ampak niso vedeli kaj naj si z dokumenti začnejo, zato so nas samo pošiljali naprej. Večkrat so nas vprašali kako smo, od kod prihajamo in nam zaželeli lepo potovanje po Maroku. Tudi v mestih, kjer je taki velik kaos v teh krožnih so policaji. Oni samo stojijo in opazujejo to vožnjo, namesto, da bi naredili nek red. zakaj je te kontrole toliko nam ni znano, ampak so res povsod, malo pa jih obvlada angleško.

KAMPIRANJE IN PRENOČIŠČA

Mi smo se potepali po Maroku 26 dni, od tega smo samo 5-krat spali v apartmajih, ostalo smo vse kampirali. Prenočišča lahko najdete v Maroku zelo poceni, je vse odvisno kako ste zahtevni. Mi smo vedno iskali najcenejša in niti nismo gledali na te zvezdice. Vedno smo bili zadovoljni in prav tako dobili vse čisto. Najcenejše smo spali v berberski hiši v Merzeuga za 17€, najdražje prenočišče pa nas je stalo 43€.

Kot sem že omenil ostale dni pa smo divje kampirali. No ni res, dva krat smo spali v kampu. Morate vedeti, da tukaj kampi niso kak presežek. Ni bilo tople vode v kopalnici, kot ste nekateri navajeni. Nas ni to kaj zmotilo, smo se umili kar v mrzli vodi. Bili smo v obeh kampih edini gostje, zato smo tudi v obeh imeli težavo priti notri. Enkrat smo trobili in trkali, pa nikjer nikogar. Še danes Klavdija ne ve kako je našla telefonsko, da jih je poklicala. Dobro, da je fant malo vedel angleško, da nam je odklenil.

Pri drugem kampu pa sem se pogovarjal jaz. Na drugi strani lastnik v francoščini, jaz pa v angleščini in kasneje kar v slovenščini. No jaz sem ga razumel in na koncu je to bilo res, naj si sami odpremo in gremo v kamp. Sploh nisem vedel kaj mi govori, jaz sem rekel, gremo not, saj te bo sigurno od nekod prišel. In res, čez 10 minut se pripelje možakar zelo vesel, nas pozdravlja in je bil nasmejan. Saj kako ne bi bil, če je sigurno po dolgem času dobil goste. Takoj je začel čistiti kopalnico in stranišče, čeprav smo mu pokazali, da ne rabi, ker je povsod samo nosilo pesek. Za kamp pa smo plačali po 100 dirhamov, to je 9,50€ za vse 4 osebe, dva šotora in avto. 

Divje kampiranje je po Maroku dovoljeno

Ostalo pa je bilo divje kampiranje. Vse naše prostore smo si poiskali prek aplikacije Park4night. Nikoli se nismo počutili ogroženi, nikoli nas nikjer ni nihče preganjal. Tukaj je bilo največ obsojanj na fb. Že, ko smo bili v Maroku je mama objavila v eni skupini na fb, da divje kampiramo in smo dobili ogromno nekih komentarjev, kaj se nam lahko in se nam bo zgodilo. To vam povem, da so samo predsodki in pišejo ljudje, ki si ne upajo it ven iz svoje države.

Kampirali smo tudi v delu Maroka, kjer so nasadi konoplje. Smo se parkirali, so nam prišli ponujat konopljo, so nam tudi ponudili, da lahko gremo k njim kampirat, pa nas to ni ustavilo ali prestrašilo. Smo jim lepo povedali, da nas to ne zanima in so se odpeljali. Nikogar ni bilo več nazaj, tudi zjutraj so se samo mimo vozili in nam mahali. Klavdija in mama sta prebrale, da te večkrat lahko policija nažene. To se nam ni nikoli zgodilo, so se peljali mimo in se niso niti ustavili.

Je pa res, da nas je na obali obiskala vojska. Prišla sta dva oborožena vojaka, samo sta nas popisala, fotografirala potne liste ter tablico avtomobila. Povedala sta, da tukaj stražita obalo in sta rekla, da lahko prespimo brez težav. Vode za umivat smo imeli vedno dovolj s sabo, tako da umivanje ni bilo težavno in vedno smo bili nekje na samem, kjer ni bilo nikogar. Malo kdaj se je vzel kateri pastir, ampak nas je samo pozdravil in šel dalje. Tako da je divje kampiranje varno in prav tako dovoljeno.

ZAPUŠČENE ŽIVALI

Tudi tukaj, kot v marsikateri državi, je tu ogromno zapuščenih psov in mačk. Mačke so res povsod, v restavracijah, na cesti, ni da ni prostora, kjer jih ne bi srečal. Če primerjamo Turčijo in Maroko, je v Turčiji za mačke lepše poskrbljeno, prav tako za pse. Si našel tudi kar nekaj lepih in rejenih mačk, ne vidiš, da bi jih hranili in za njih skrbeli. V restavraciji smo jih mi večkrat kaj pod mizo dali na skrivaj, ker nismo bili prepričani, če je dovoljeno. Ker so jih mnogo krat natirali, ko so prišli gostje.

Isto je s psi. Psov je ogromno, niso napadalni in agresivni. Ko smo jih kje videli in smo jih hoteli nahraniti so odšli. Zelo so bili boječi, sploh niso zaupali ljudem. Tudi do našega Bučkota niso bili napadalni, se sploh niso zmenili za njega. Mi smo našega zaščitili za notranje in zunanje zajedavce. Tudi s sabo smo imeli dodatno zaščito. Smo pa tudi tam kupili en super močan sprej za bolhe. Tako da se teh potepuških živali ne rabite bati.

PRIGODE

Vedno se nam na potovanju nekaj zgodi, da se potem še doma smejimo na ta račun.

Kaktus

V Maroku na vsakem koraku prodajajo sadeže od kaktusa oziroma to so cvetovi. No ati to vedno gleda in pravi, to mora biti zelo dobro. Ni pa si nikoli kupil. No pa se mi na enem prostoru postavimo, da bomo kampirali. Vedno smo si tudi vzeli čas in se okoli malo sprehodili. Naenkrat našega atija nikjer ni bilo in si rečemo on spet raziskuje. Ja, naenkrat pride on do nas drži roke narazen in pravi, rešite me. Pravi mama, kaj te naj rešimo? On pokaže prste polne bodic. Vsi takoj v smeh, kaj pa si delal. Ja tam je kaktus poln sadežev in ta kaktus me je napadel.

On je lepo z rokami mislil te sadeže trgati in seveda je na koncu bil poln bodic. Komaj sem mu iz prstov potegnil vse bodice. Dobro, da naša mama vzame vse božje pripomočke s sabo, da je bila tudi pinceta z nami. Saj tudi ati se je na ta račun smejal, ne samo mi. Drugi dan mu je Klavdija takoj kupila sadež nekje na ulici in, da so mu kar tam olupili.

Trajekt

Druga zanimivost je ta, ki sem jo že zgoraj opisal, kako nas je navigacija zapeljala v tanke ulice v mestu Fes. Tudi ta je zelo zanimiva, glede trajekta in potovanja domov. Klavdija rezervira trajekt ob 11. uri. Piše naj smo dve uri prej v pristanišču. No mi smo bili že ob 8. uri zjutraj tam. Ona je rezervirala trajekt pri FRS. Mi naredimo vse kar je potrebno, gremo čez vse kontrole, nas nekam pošljejo, sploh ne vemo kam. Tudi pred nami en Francoz kroži in se ne znajde, za nami pa isto en Španec. Pa le uspemo najti pravo pot, ki pa nas pripelje direkt do trajekta.

Ustavi nas policaj, gre že ta Francoz iz avta in mu nekaj ni jasno, pravi zadaj mama saj mi gremo že na trajekt. Klavdija gleda karte, piše ob 11. uri, gleda trajekt, pravi ni pravi. Pride policaj do nas, mu Klavdija kaže uro na karti mu razlaga v angleščini, on pa samo v francoščini ok in nam pokaže naj se zapeljemo na trajekt. Ojoj, nam ni bilo nič jasno, nismo vedeli kaj narediti, saj je bila ura komaj 8.30. Rekli smo si, karte imamo, trajekt gre sigurno za Evropo, nekam bomo prišli. Nismo sploh vedeli kam gremo, bomo prišli v Španijo.

Gledamo po spletu vozne rede trajektov, te ure sploh ni bilo zapisano. Še to je bilo zanimivo, ker mi imamo psa in vse trajektne družbe ne sprejemajo psov. Videli so karto za psa in nas spustili gor. Samo najbolj zanimivo je bilo, da smo na koncu prišli v pravo pristanišče v Španiji.

Poplave

Tudi poplave so ena od prigod. Nismo si mislili, da nas lahko en dež ustavi za 6 ur. Ja ponoči je deževalo, ampak ceste jim je čisto uničilo. Reke postanejo zelo deroče. Poplavijo vse ceste in te niso skoraj prevozne. Za nas je bila to takrat edina glavna cesta. Že po nekaj kilometrih smo ugotovili, da bo hudič. Najprej smo čakali, da nam je stroj uredil cesto, da smo lahko nadaljevali. Potem smo se komaj peljali, mama je bila že cela živčna, naenkrat ostanemo zakopani. Domačini hitro okoli nas in nas porinejo ven. Ne daleč naprej pa stop. Cesta neprevozna, ker je reka prišla na cesto, to se je zgodilo v dolini Dades. 6 ur smo čakali, da smo se lahko počasi začeli premikat. Nič nas ni bilo strah, smo bili pripravljeni, da bomo eno noč tam preživeli v avtu.

Mehanik

Tudi to je zanimivo, menjati smo morali zadnje zavore. Zavore smo vozili že lep čas s sabo, ker smo jih kupili tudi v eno od njihovih trgovin. Mehanikov je ogromno. Se en dan mama ustavi kar na cesti pri enem mehaniku, da bi vprašali za ceno. On kar vzame mami zavore in je hotel delati še preden smo se zmenili za ceno. Oni to vse uredijo kar na pločniku. Isto je bilo, ko smo menjali olje in filter. Vse je delal na ulici, tukaj ne poznajo kanalov, da bi ti menjali olje.

Obisk vojakov

Kako sta nas obiskala vojaka sem tudi že omenil. Ampak bilo je zanimivo, da smo najprej mislili da se mi med sabo zafrkavamo. Mama in ati sta mislila, da midva hodiva okoli njihovega šotora, midva pa obratno. Naenkrat so začele svetit svetilke in takrat nam je bilo jasno, da je zunaj nekdo drug. A ona dva pa tudi nista bila toliko dobra, da bi nekaj rekla. Ko smo mi prikukali ven iz šotorov, sta nas pozdravila.

Iskanje avta

Tudi ta prigoda je bila zelo zanimiva. Mi vedno, ko kje parkiramo si shranimo parkirišče v Google zemljevidu. Pridemo v mesto Tangir in iščemo parkirišče okoli tržnice. Seveda nihče ne shrani parkirišča, to se nam je zgodilo prvič. Ko mislimo mi že iti do avta se sprašujemo, kje je naš avto? Ta tržnica je pokrita, ko smo mi čez katera vrata ven prišli, nismo imeli pojma, kje smo. Mi smo eno uro hodili v krogih in iskali kam iti, kje je naš avto. Ampak končalo se je dobro, malo pa nas je lovila panika.

Peščeni vihar

En dan pred Saharo smo doživeli tudi peščeni vihar. Ampak to ni malo peska v zraku, kot ga prinese do nas. To nisi nikamor videl, če si šel ven iz avta pa si imel pesek dobesedno vsepovsod. Res ena zanimiva dogodivščina.

Kako ti padejo ključi v školjko

To pa je res zadnja zanimivost. To se je zgodilo preden smo šli na trajekt v Španiji. Čakamo mi v pristanišču in zraven je stranišče. Mama gre na stranišče, ja stranišča niso bila najbolj sterilna in lepa. Ne vem, zakaj je imela ključe od avtomobila v žepu. Da vam bo bolj jasno, oblečen je imela pulover in je imela ključe v tem žepu spredaj. Ona se oblači in naenkrat ključi zletijo v školjko. Rekla je, naenkrat ona potegne rokave navzgor, roko pomoči v školjko in potegne ključe ven. Tiste ključe je na hitro še umila in takoj jih je začela brisati, saj je v ključu baterija. Prinesla je ključe do nas ona pa letela si na veliko umivat roke. Rekla je, da je skoraj pol tistega mila porabila, da si je umila roke. Na koncu si še je v avtu vzela razkužilo in si razkužila roke.

Vem, da je blog malo daljši, upam da vam je bil všeč, da ste iz njega si vzeli nekaj pametnih informacij. Mi vedno pridemo domov polni novih doživetij, polni spominov. To so naši vtisi iz Maroka in kako smo ga mi doživeli. Prihaja še veliko blogov, zato nam ne pozabite slediti.