Ni se bilo težko odločiti kaj v tem delu Kazahstana obiskati. Saj se po socialnih omrežjih na veliko oglašuje Charyn Canyon ali mali Grand Canyon Azije. Ker smo vedeli, da gremo v ta del Kazahstana, je tudi ta kanjon padel na seznam želja in v našo začrtano pot. Obiskali smo ga en dan prej preden smo zapustili to čarobno državo in ni nam bilo žal, saj je bil kanjon res pika na I. Ampak ni nam šlo tukaj vse po planu. Zakaj? Najboljše, da ostanete tukaj in si preberete blog do konca.

NEKAJ ZANIMIVOSTI O CHARYN CANYONU

Je najbolj obiskan kanjon v Kazahstanu, kar pa je tudi najbolj osupljiva znamenitost te države. Čeprav je dosti manjši od ameriškega sorodnika, mu pravijo mali Grand Canyon Azije. Impresiven je po samih barvah, kot po oblikah skal, ki pa jih je ustvarilo milijone let erozije. Pravijo, da je star več kot 12 milijon let. Nastal je dolgotrajnega delovanja dežja, vetra in Charynske reke, ki je vsa ta leta oblikovala čudovite stolpaste skale iz rdečega peščenjaka.

Najbolj obiskana in priljubljena v Charyn Canyon je Dolina gradov – Valley of Castles. Seveda ime je dobila po formacijah, ki so nastale naravno. Spominjajo te na srednjeveške gradove. Sama pot je dolga nekje 2 kilometra in vam nudi čudovite razglede. To je tudi kraj za fotografe, saj se rdeče, oranžne in oker barve sten spreminjajo čez cel dan. Če se tukaj nahajate za sončni zahod, boste še posebej navdušeni. No nam to ni uspelo, boste zvedeli zakaj. Nahaja se samo 220 km iz Almatyja, zato je tako priljubljena destinacija med turisti.

Če bi kdo rad podprl naše poti, nam lahko nameni kakšno donacijo: https://buymeacoffee.com/potujznami

VOŽNJA DO KANJONA in TEŽAVE

Tudi naša pot se je nadaljevala iz mesta Almaty. Ampak preden smo prispeli do kanjona smo si še nekaj med potjo pogledali. Najprej smo se še ustavili v mestu Shelek, kjer smo šli v trgovino. Pogledali smo na uro in pogledali na odpiralni čas. Videli smo, da bo dovolj časa, da se odpeljemo še v kanjon ta dan. Ok, naredim navigacijo in gremo. Smo že ugotovili, da tukaj navigacija včasih izbere čudne poti in krajše poti. Ampak te poti so včasih res grozne, ceste makedamske, prašne in luknjaste. Tudi na tej poti je bilo isto. Naenkrat reče navigacija, da gremo levo. Tudi, ko zavijemo na to prašno pot je tabla za Charyn Canyon in piše 20km.

Te pa že je prava pot, če je tudi tukaj tabla. Cesta se je grozno vlekla in nismo srečali niti enega avtomobila. To se nam je zdelo zelo čudno, saj je ta kanjon zelo obiskan. Pogovarjali smo se, mogoče pa zato, saj se čez 1 uro zapre. Ampak glej ga zlomka, po 13 kilometrih pa začne meni v avtu utripat ena lučka in zunaj močno ružit. Jaz avto hitro ustavim, Klavdija skoči prva iz avta in reče ,, mama groza, gumo nam je razcefralo. Gremo vsi gledat, primemo se za glavo.

Ja nič, moramo poiskati pomoč. Najprej še sami nismo vedeli, kako začeti in kje. Mi smo ostali na sredi ničesar, na prazni makadamski cesti. No, da omenim še to, mi v avtu nimamo rezervne gume, zato je bil tak problem. Ampak ni nas to kaj prizadelo kam smo lezli, kaj bomo sedaj tukaj, kjer ni nikogar. Jaz in Žan sva se odločila, da greva peš 7 km do kanjona. Tam je sigurno polno ljudi in nama bodo pomagali. Klavdija pa se je odločila, da bo poskusila z raznimi klici. Smo si rekli, nekdo bo sigurno dobil nekoga, da bomo to gumo zamenjali. Vedno pa smo ostali po telefonu v stiku.

Klavdija nama je sporočala, da ne more dobiti pomoči, ker nihče ne ve angleško in to je bil največji problem. Klicala je tudi policijo in težava je bil jezik. Naenkrat pa ona naju kliče, da se je le pripeljala mimo ena Ruska družinica. Gospod je takoj klical nekam pomoč in na drugi strani nekoga nadiral. Klavdija jim je tudi povedala, da sva midva šla peš do kanjona. Nekje 2 km do cilja se je ta družina pripeljala do naju. Gospod nama je rekel naj vstopiva v avto in naju je peljal do vhoda v kanjon. Tam pa je takoj klical okoli in nama tudi tam iskal pomoč. Čez dobrih 5 minut nama je rekel, da pride vojska in naj tukaj počakava. Neizmerno sva mu bila hvaležna za to gesto, da nama je pomagal.

Na samo pomoč oziroma, da so se pripeljali vojaki, sva kar čakala. Mislim, da sva čakala skoraj 1 uro na samo pomoč. Pripeljalo se je 5 vojakov. Ja, midva sploh nisva imela signala, oni pa niso vedeli angleško. Dobro, da si je en drug naredil prevajalnik in, da smo se pogovarjali. Uredili so nam vlečno službo nazaj do mesta Shelek. Ko so vse uredili po telefonu sta naju dva vojaka naložila v avto in naju peljala do našega avtomobila. Tudi tam smo na vlečno službo čakali kar precej časa. Ampak pri nalaganju avtomobila pa je spet nastala težava. Morate vedeti, da to ni vlečna služba kot pri nam. Ko je Žan zapeljal na vlečno vozilo, je premaknil cel avtomobil. Pri samem nalaganju našega avtomobila so tudi predrli cev za gorivo. Dizel je naenkrat začel špricat vse okoli in samo je vse teklo okli. Hitro so nekako prekinili odtekanje in nam takoj povedali, da bodo to oni uredili, ker je njihova krivda.

Avto so odpeljali v mesto Shelek, Žan je šel z vlečno službo. Nas tri in Bučkota pa je peljal drug vojak do mesta in do kraja, kjer so nam v pozno v noč popravljali avto. Vse so uredili tile vojaki sami, na koncu so nam tudi uredili prenočišče v enem Hotelu. To pa zato, ker drugače psi niso bili dovoljeni v nobenem hotelu tukaj. Ampak mi se nismo predali, pot smo nadaljevali naslednjo jutro, z novo gumo in polni novega adrenalina.

SEDAJ PA NAM JE USPELO

Že ko sva z Žanom čakala na vhodu Charyn Canyon (tam plačaš tudi neko vstopnino), sva opazila, da avtomobili prihajajo po drugi poti. In ta pot je asfalt. Zato smo naslednjo jutro malo bolj pogledali po zemljevidu in opazili, da se res moramo peljati malo bolj naprej. Ampak mi smo si spet naredili navigacijo. Glej ga zlomka, ona nas bi spet poslala po isti poti. Ne, smo se odločili, da gremo mi naprej. Res ta glavna cesta je dosti daljša pot, ampak je lepša. Na vhodu smo plačali vstopnino, potem pa se z avtomobilom lahko pelješ še naprej do samega vstopa v sam kanjon.

Vsi srečni da nam je naslednji dan uspelo. Najprej greš po stopnicah navzdol, kjer se potem začne tvoj pohod do konca kanjona. Mi smo za celotno pot potrebovali eno uro in pol. Sama pot ni naporna, saj te oblegajo čudoviti stolpi iz skal. Imaš ogromno za fotografirat. Med potjo so lepo v senci urejene tudi klopi. Že med potjo smo opazovali, da te po kanjonu vozijo avtomobili in kombiji. Nas je že med potjo to nekako prevzelo, posebej kombi, kjer si lepo zunaj in lahko občuduješ lepote. Ker ti, ki te vozijo, ne gledajo kakšna je cesta, oni samo dirkajo, da je vse bolj zanimivo. Ko pridete do konca Charyn Canyon vas pričaka reka, prav tako si lahko kupite nekaj za spiti.

Tukaj lahko potem kupite vstopnice, da se peljete nazaj na sam vhod, kar smo se mi tudi odločili. Midve s Klavdijo greva kupovat karte, nakar naju začne gospod pozdravljati. To je bil ta gospod, ki je prodajal vstopnice. Začel je nama govorit nekaj o avtu in naenkrat balon. Ko je omenil balon, sem vedela, da je govoril o naši pnevmatiki, ker oni so govorili balon. Ta gospod je vedel, da smo mi tisti, ki smo včeraj imeli težavo s pnevmatiko.

Povedale sva mu da je ok, da smo uredili. Midva sva se razumela, on je govoril rusko, jaz srbohrvaško in sva se dogovorila. Tega gospoda nikjer nisva z Žanom včeraj videla, kako nas je spoznal ne bi vedela. Vožnja nazaj pa je bila res adrenalinska. Ampak to še ni bilo vse, na samem parkirišču se pa nahaja tudi ena velika restavracija. Tam lahko kupiš tudi razne spominke. Seveda smo šli pogledat kaj imajo tam za nas. Glej ga glej, vojak, ki nam je včeraj vse uredil (avtovleko in prevoz) ter naju z Žanom peljal do avta, nas je zagledal. Ves veseli nas je pozdravil in nas fotografiral. Sprehodili smo se nato tudi zgoraj, da smo lahko kanjon opazovali od zgoraj in naredili nekaj fotografij.

Ja ta Charyn Canyon nam bo ostal v zelo lepem spominu. Mogoče bi koga strlo, se bi obrnil. Nas ni, smo postali še bolj močni. Mogoče bi bilo vse hitreje, če bi imeli rezervno kolo, ampak potem to ne bi bilo tako zanimivo, kot je bilo. Spoznali smo dobre Kazahstanske ljudi, ki ti pomagajo, če si v stiski. Zato, če se boste kdaj odpravili v ta kanjon, ne iti po makadamu, ampak nadaljujte naprej po glavni cesti, da ne boste imeli težav z gumo.