Kot mnogi že veste, se je naš road trip začel v Sloveniji, končal pa se je tisoče kilometrov vstran, v osrčju divje in čudovite Srednje Azije, med obiskanimi državami je bila tudi Kirgizija. Z lastnim avtom smo se podali na pot, polno pustolovščin, predrtih gum, lepih razgledov ter nešteto prijaznih in nasmejanih domačinov tam nekje v Kirgiziji, ki jo mnogi danes obiščejo, ampak ne s svojim avtomobilom, ampak z letalom.

Kirgizija je velika 199 951 kvadratnih kilometrov, kar pomeni da je 10-krat večja od naše Slovenije. Ima 6,8 milijonov prebivalcev, kar pomeni, da je zelo redko poseljena, saj je država precej gorata, saj ima samo tri krat več prebivalcev kot Slovenija. Glavno mesto je Bišek, leži na severu države in je danes kar turistično mesto. Mesto je nekako še vedno mešanica sovjetske arhitekture, polna bazarjev, prav tako najdete moderni utrip mesta. Najvišji vrh je visok 7.439m. Kirgizistan je znana tudi po jezerih, ima več kot 2000 jezer, nekaj smo jih tudi mi obiskali in so res nekaj posebnega. Ogromno jezer leži na nadmorski višini nad 2000 metrov. Kar 90 procentov države leži nad 1500 m nadmorske višine, zato ji tudi pravijo “dežela nebesnih gora”.

VSTOP V KIRGIZIJO

V Kirgizijo smo vstopili iz Kazahstana, na mejnem prehodu Karkara. Takoj smo občutili, da se tukaj skriva drug svet, da tukaj vse poteka bolj počasi, narava je čudovita in ljudje so skromni, neverjetno prijazni. Povsod so nas ustavljali, nam mahali, nas pozdravljali, nas spraševali od kod prihajamo. Tista njihova radodarnost te res navduši, nimajo veliko ampak tebi bi dali vse.

VOŽNJA DO PRELAZA

Najprej nas je zelo slikovita pot pripeljala do znamenitih skal Seven Bulls Rock. To so mogočni rdeči stolpi, ki se dvigajo nad dolino Jeti – Oguz. Tam lahko spoznaš kako majhni smo v primerjavi z naravo. Nato smo se po ozki, vijugasti, z lepimi razgledi, makedamski cesti, kjer se tudi vijejo konvoji tovornjakov, pripeljali do prelaza Seok Pass (4028m). Vožnja ni bila naporna, čeprav so bile luknje na cesti, veliko ovinkov in prahu. Bi nekdo rekel, saj se na vrhu vse poplača. Na tej višini, nad 4000 metrih smo prvič v življenju začutili kaj je to redki zrak. Dihanje je bilo res težko, težka glava, razbijanje srca, a občutek je bil enkraten, ko stojiš tako visoko in gledaš neskončne gore, je bilo res nepopisljivo in čudovito.

JEZERA, KONJI IN JURTE

Spet smo se po neverjetni cesti pripeljali do jezera Song Kul, pravijo, da je najlepši kraj v Kirgiziji. Leži na višini 3000 metrov, obdano pa je z zelenimi travniki, pašniki, kjer lahko srečate stotine konj.  Že v Kazahstanu smo zaprosili za dovolilnico za jezero Kol Suu, saj brez nje ne morete vstopiti na to območje. Še preden smo vstopili na pravo pot, nas je navigacija usmerila malo po svoje, saj smo pristali na kitajski meji. Prijazni vojak nas je usmeril na pravilno pot, ki pa je bila vse do jezera res lahko rečem adrenalinska.

Do tja je vožnja res dolga, nikjer nikogar, prečiš reko, ne najdeš prave poti, ampak to ti da nek adrenalin. Ko smo prispeli do našega cilja smo začutili pravo Kirgizijsko gostoljubje. Tukaj smo jahali konje, jedli njihovo hrano ter prespali v njihovi tradicionalni jurti, kar pa je bilo tudi neko posebno doživetje. Tukaj so nas visoki vrhovi ločili od Kitajske. Tako blizu smo bili, da smo že vohali kitajski zrak.

9 KRAT SMO FLIKALI GUME IN KONČNO KUPILI NOVE

Na poti smo doživeli že marski kaj, lahko rečemo prave tehnične izzive. Do takrat smo kar 9 krat že flikali gume, tudi dva krat kupili rabljene, saj so tukaj ceste pravi izziv. V mestu Biškek smo kupili nove ter si privoščili malo mestnega vrveža. Tukaj je prava kombinacija barvnih bazarjev ter sovjetske arhitekture. Kupite lahko različne čaje, začimbe vseh vrst, rabljene avtomobilske dele. Prijaznih ljudi tukaj ne zmanjka, saj so nas pozdravljali na vsakem koraku, se z nami pogovarjali, se rokovali. Najbolj pa bili navdušeni nad našim Bučkotom.

Spet smo se podali proti jezeru, naslednje jezero je bilo Sulutor Lakes, spet jezero nad 3000 metrov. Cesta spet, kot smo bili navajeni, makedamska, polna lukenj, ovinkov. Ampak vožnja je spet bila avantura za naše potovanje. Pokrajina je tukaj bila veličastna, neskončna in prelepih razgledov. Na prelazu Too Ashuu smo spet občudovali kako se cesta vije med visokimi gorami.

VELIČASTNI LENIN PEAK

Pot se je nadaljevala proti zahodu do jezera Sary Chelek, to je zeleno modra lepotica, obdana je z gorami in gozdovi. Za konec smo si pa še pustili jezero Tulpar Kul. Tukaj smo se podali peš do prvega baznega tabora Lenin Peak (7134m). Tam smo prvič videli, kaj je bazni tabor, videli kako poteka odprava, prvič videli goro, ki je večja od 7000m, to je bil Lenin Peak. Cel je bil oddet v sneg. Pogled na njega je bila nagrada za vse prevožene kilometre po Kirgiziji, po predrtih gumah in po neprijetnih cestah. Tukaj se je Kirgizija še enkrat pokazala kot odlična država za vse ljubitelje narave.

SPANJE V ŠOTORIH in HRANA

Tudi po Kirgiziji smo spali v dveh šotorih, vse na divje, ogromno nad 3000 metrih nadmorske višine. Temperature so tudi mnogo krat bili nekje 5 stopinj celzija, mogoče tudi manj. Jedli smo dobro preprosto hrano – testenine, riž, njihov dober kruh, domač sir in meso. Poskusila sem tudi konjsko meso, ki je tam redno na jedilniku.

Povsod smo srečevali nasmejane ljudi, ki živijo res skromno, a imajo toplo srce, ki se te zelo dotaknejo. Vedno smo se počutili varno in dobrodošlo.

Ko smo Kirgizijo zapuščali smo mislili, da zapuščamo eno pravljico, zapuščali smo visoke gorske ceste, prijazne obraze, poldivje konje. Kirgizija nas je navdušila in pustila velik pečat v naših srcih. Pot nas je vodila v Uzbekistan, kjer so se začele nove zgodbe in novi izzivi.