Po več tisoč kilometrih poti čez Kazahstan, Kirgizijo, Uzbekistan in Rusijo, smo se na poti proti domu odločili, da naredimo še en mali postanek. Naredimo ovinek proti Armeniji, gremo brez načrta, gremo na pamet in se državi samo prepustimo. Nekaj znamenitosti sva imele z Klavdijo označene na zemljevidu. Ni pa bilo nič dorečeno kako bo pot potekala, kaj bo najprej, kaj bo naslednji dan. Iz Tibilisija v Gruziji smo se direkt podali na pot proti meji Bagratashen. Prvo noč smo prespali ne daleč od meje, nekje med griči, kjer smo spoznali popolno kuliso in prvi stik z Armenijo. Imeli smo občutek, da nas Armenija ne bo razočarala.
PRESTOP MEJE
Na obeh mejah je potekalo prečenje isto kot povsod. Sopotniki so se sprehodili peš, jaz kot lastnica avtomobila pa sama v avtomobilu. Še vedno je bil prisoten nek strah, neko stiskanje v trebuhu. Tu sem vedela, da bo sporazumevanje težje, saj tukaj ne obvladajo več tako ruskega jezika, jaz pa ne angleščine. Lahko rečemo, da je potekalo vse skupaj kar hitro, nekje 1 uro in pol in smo že bili v Armeniji. Na koncu sem morala še urediti papirje za uvoz avtomobila, kjer pa mi je Klavdija lahko tudi pomagala. Za uvoz smo plačali 19€. Potem smo poiskali, da smo zamenjali denar, uredili zavarovanje za avto, za katerega smo plačali 9€ in kupili samo 1 sim kartico za 10€, imeli smo neomejeno podatkov.
NEKAJ SPLOŠNEGA O ARMENIJI
Armenija je država z zgodovino, saj jo čutiš na vsakem koraku, kjer se premikaš. Je majhna država, lahko rečemo gorska država, saj imamo gore povsod na sami poti. Je država na stičišču Azije in Evrope. Sosednje države so Gruzija, Azerbajdžan, Iran in Turčija. Velika je nekje 29 000 kvadratnih kilometrov. Da si lažje predstavljate, to je kot bi gledali Slovenijo in Hrvaško skupaj. Ima pa samo 3 milijone prebivalcev.
Glavno mesto Armenije je Yerevan, je eno najstarejših poseljenih mest na svetu. Ko se premikaš po državi se ti zdi, da vse poteka počasneje. Imaš občutek, da se je vse skupaj ustavilo nekje v času Sovjetske zveze, stare Lade so povsod, betonski bloki v mestih, tudi napisi v cirilici. Ampak to je čar Armenije. Ljudje pa so prijazni, iskreni, gostoljubni in preprosti. Govorijo armensko, imajo tudi svojo pisavo, ki je najstarejša na svetu, kar iz 5.stoletja. Pravijo, da nekateri še vedno govorijo rusko, saj to je jezik v katerem so bili mnogi vzgojeni. Denar je armenski dram. Mi smo za 100€ dobili 44 500 AMD. Mi smo večinoma plačevali z gotovino, lahko pa tudi plačujete s kartico brez težav.
BREZ NAČRTA PO DRŽAVI
Armenija nas je kar hitro očarala. Brez načrta smo sledili cesti, ki nas je vodila od ene cerkvice do druge, vsaka je imela svojo zgodbo vklesano v kamen in obdana z neverjetnimi razgledi. Ti spomeniki, kot jim mnogi pravijo, stojijo že stoletja ponosno in kljubujejo času. Armenija je prva država na svetu, ki je sprejela krščanstvo. To je bilo leta 301 in takrat sprejela krščanstvo kot uradno vero. Zato ima skoraj vsaka dolina, vsak hrib, vsaka vas, svojo cerkev ali pa samostan. Lahko povem, da nismo verni, ampak bili smo navdušeni nad vsako cerkvico. Obiskali smo tako zunanjost, kot notranjost.
JEZERO SEVAN
Prva večja postojanka je bilo jezero Sevan. To je njvečje jezero v Armeniji in eno najvišje ležečo sladkovodno jezero na svetu, saj leži 1900 metrov nad morjem. Domačini mu tudi pravijo armensko morje, saj se ob obali počutiš kot na obali. Turkizno modri odtenki vode te res popeljejo nekam na obalo. Na majhnem polotoku stoji Sevanski samostan, kjer se res odpira neverjeten razgled na jezero in na okoliške gore.
PROTI JUGU ARMENIJE
Pot smo nadaljevali proti jugu, tu se je pokrajina zelo spreminjala, za vsakim ovinkom drugačna narava. Iz zelenih hribov smo prišli v suhe kanjone in v gozdnate doline. Podali smo se v Khndzoresk swinging bridge, to je največji viseči most v Armeniji. Most povezuje dve globoki soteski. Na drugi strani se skrivajo starodavne votline, v katerih so nekoč živeli ljudje. Sama hoja čez most je bila adrenalinska, pravo doživetje, konstrukcija se je na čase zibala, pogled navzdol pa je jemal dih. Še preden smo pa prišli do mosta pa smo morali premagati kar nekaj stopnic. Te stopnice so bile pravi zalogaj kasneje navzgor, ampak smo jih premagali brez težav. Mislim, da je nekaj čez 400 stopnic, zato se pripravite.
SAMOSTAN TATEV in OB TURŠKI MEJI NA SEVER
Nato smo pot nadaljevali proti Tatevskem samostanu, ki pravijo, da je najlepši samostan v Armeniji. Stoji visoko nad dolino reke Vorotan. Zdi se ti, da je prilepljen na rob pečine. Nato smo nadaljevali proti severu države ob turški meji. Khor Virapa sloviti samostan, ki ima najlepši razgled na goro Ararat nas je pustil odprtih ust. Gora stoji na turški strani, jo pa Armenci doživljajo kot svoje srce.
YEREVAN IN ODHOD IZ ARMENIJE
Pot smo nadaljevali proti glavnemu mestu Yerevan. Ampak med potjo smo še našli razne znamenitosti, razne cerkve, samostane itd. V mestu smo naredili majhen postanek. Sprehodili smo se po ulicah in doživeli mestni vrvež. Nato smo se podali proti mejnemu prehodu Bavra, kjer smo Armenijo zapustili po 6 dneh, polni novih vtisov, gorskega zraka in pristnih srečanj.
Tudi tukaj v Armeniji smo vse dni spali v dveh šotorih, vedno na divje, nekje ob potokih, v dolinah ali nekje v gorah. Ljudje so tudi tukaj bili povsod prijazni, se ustavljali, da so z nami poklepetali. Tukaj smo se naučili, da ni pomemben cilj, ampak pot in sami ljudje, ki državo obogatijo. Hrana, ki smo jo poskusili je bila nekaj posebnega, dobra, kot povsod. Od vseh držav, ki smo jih obiskali, nam se je zdela Armenija najdražja država. V trgovinah smo kupovali vse dosti dražje, lahko rečemo, da so cene skoraj kot pri nam.
Tudi sam dizel ni bil več pod 1€. Ampak vseeno smo se počutili varno, smo uživali, se vozili brez načrta, videli kar smo hoteli. Spoznali smo preproste ljudi, ampak srečne. Sigurno še vas zanimajo ceste. Tudi s cestami smo bili zadovoljni, zato se ne pritožujte, ko se vozite po Armeniji. So v drugih državah hujše luknje. Če ne boste Armenije obiskali s svojim avtom, pa si avto najamite, ko boste poleteli z letalom v to čudovito državo, ki še vedno diha s pridihom Sovjetske zveze.