Kirgizija je država, ki je res nekaj posebnega. Skriva ogromno skritih kotičkov, prav tako skrite in najlepše bisere. Tudi mi smo v 11 dneh obiskali kar nekaj lepot, prav tako najlepši biser Kirgizije. Zakaj najlepši biser? Same fotografije vam že lahko polno povedo, prav tako ko si tam, bi kar tam ostal. Ta biser se imenuje jezero Kol Suu, ki je danes med turisti kar na veliko obiskano. Tudi mi smo srečali ogromno popotnikov oziroma turistov, ampak spet ne toliko, da bi nas motilo ali, da bi se na veliko gužvali. Kako priti do jezera, kako smo ga sploh našli in še mnogo drugih podrobnosti pa v nadaljevanju.

Kot že mnogi veste, se mi brez načrta ne odpravimo nikamor. Saj tako potovanje in raziskovanje poteka lažje in hitrejše. Danes ni težko najti znamenitosti določene države. Na družbenih omrežjih obstajajo že mnoge skupine določenih držav in potovanj. Midve s Klavdijo mnogo znamenitosti vsake države poiščeva kar same na zemljevidu in si dava na seznam želja. Isto je bilo za Kirgizijo. Obe sva našle jezero Kol Suu in si rekle, da sem pa moramo iti. Klavdija je bila tista, ki je poiskala kako do jezera priti. Med samim iskanjem je zasledila, da tudi tukaj rabimo mejno dovolilnico. Saj je to mejno območje s Kitajsko in brez tega sem ne bo možno. Točno sem si označila kdaj moramo preko spleta za to dovolilnico zaprositi, da jo dobimo še pravi čas.

NEKAJ O JEZERU

Samo jezero se nahaja blizu mesta Naryn. Lahko rečemo kar blizu meje z Kitajsko, kar smo tudi sami doživeli. Leži na nadmorski višini 3500 metrov, v osrčju gorovja Tian Shan. Do samega jezera se ne morete pripeljati z avtomobilom. Od kampa Kel Suu Yurt se lahko sprehodite peš, lahko jahate konja. Sama pohodniška pot traja v eno smer nekje 2 uri, jahanje pa eno uro in pol.

Jezero Kol Suu je ledeniško Alpsko jezero, stene kanjona so visoke tudi do 500 metrov. Samo visoke gore vas ločijo s Kitajsko. Sama barva jezera vas očara, zato pa je pravi biser Kirgizije. Smaragdno turkizno modra barva je tista, ki vas navduši. Okolica je kot ena divjina, tu ni signala, ni naselij, prav tako ne najdete nobene trgovine. Tukaj v tradicionalnih jurtah živijo nomadi, ki vam nudijo prenočišča v jurtah in za določeno ceno jahanje konj do jezera. Nomadi poleti pasejo konje, imajo tudi ovce in jake. Tukaj živijo najbolj prijazni ljudje v Kirgiziji, kar smo jih srečali. Tukaj se svet ustavi, tu bi lahko kar ostal in užival ob lepotah gora. Tu je raj za popotnike in fotografe.

DOVOLILNICA

Kot sem že omenila, za obisk jezera Kol Suu potrebujete posebno dovolilnico. Za samo dovolilnico zaprosite kar prek spletne strani, ki jo imate TUKAJ. Piše, da čakaš na njo nekje en teden. Zato smo mi za njo zaprosili že v Kazahstanu, da smo jo dobili pravi čas. Potem ti ta dovolilnica velja 1 mesec. Po njo pa si morate iti v mesto Naryn, v informativni center. Saj na mail dobite točne podatke in naslov kje jo dobite in kdaj vas čaka.

Brez nje ne boste prišli do jezera, zato na to ne pozabite, če se odpravljate v Kirgizijo in bi radi obiskali ta biser. To obmejno območje je kar velik del. Kar hitro, mogoče že po uri in pol vožnje iz mesta Naryn, smo naleteli na vojaško kontrolo, kjer pokažete to dovolilnico. Ker od mesta, pa do doline Kok Kiya traja vožnja z avtomobilom 5 ur. In sedaj si lahko predstavljate. To je zaščiteno območje, ni pa mednarodna meja s Kitajsko. Je pa neka izkušnja in noro doživetje, ker veš, da si čisto blizu Kitajske.

KAKO DO JEZERA KOL SUU

Ker smo mi vse dni divje kampirali, smo tudi tisti dan prespali nekje izven mesta Naryn. Navigacija nam je zjutraj pokazala, da imamo vožnje nekje 5 ur do kampa Kel – Suu Yurt. Ampak vam že naprej povem, da se je potem ta vožnja kar zavlekla. Na koncu smo se vozili kar 7 ur. Res, da se smo nekaj zadržali na tej vojaški kontroli, ogromno se ustavljali za fotografiranje in še druge negotovosti so bile na poti. Ampak gremo od začetka, lepo po vrsti. Iz mesta pa do kampa potekata dve poti. Pravijo, da je ena za 4×4 in ena za navadne avtomobile. Mi smo bili z navadnim avtomobilom in smo prevozili obe poti, tako da lahko rečemo smo naredili krog.

Tja smo se podali čez Torugart in se vozili tik ob Kitajski meji. Za to cesto pravijo, da je za 4×4. ampak vam povem, da ni tako hudo, lahko se podate z navadnim avtomobilom. Res pa je, da ni tako obiskana, ker mi na tej cesti nismo srečali nobenega avta. Iz kraja, kjer smo spali, smo najprej prišli do točke, kjer zgleda, kot ena majhna meja. Tukaj je vojaška kontrola, kjer te čaka zapornica in vojaki. Vsi morajo iti ven iz avta in k hiški, ki je ob cesti. S sabo moraš imeti potni list in to dovolilnico, ter dokumente od avtomobila. Vnesejo tvoje podatke v bazo, napišejo tudi s katerim avtomobilom se voziš. In to vse vnašajo ročno v en zvezek. Ko tam končaš te spustijo v to zaščiteno območje.

PRIŠLI NA KITAJSKO MEJO

Že tukaj se voziš po čudoviti pokrajini, ampak lahko rečemo, da je osamljena. Prehitevali so nas večinoma Kitajci, ki so se vračali domov v svojo državo. Naenkrat pa smo naleteli na kolone tovornjakov, ki so stali ob cesti. Pravim jaz Klavdiji, če je naredila dobro navigacijo, ker mi se približujemo Kitajski meji. Ona pravi meni, mi ne gremo niti blizu meje, mama ti samo sledi navigaciji. Ok naenkrat pa spet neka kontrolna točka, amm kaj? Pravi Klavdija, da ne bi smela biti spet kontrola. Začne nam mahati en vojak, da naj pridemo ven iz avta. Mi vzamemo vse dokumente in se približamo ograji, kjer nas pričaka vojak. Naenkrat nas vpraša ,,CHINA«. Pravimo ne, Kol Suu. Takrat nam pokaže pravo pot, da moramo malo nazaj in zaviti desno.

PREČENJE REK

Pomeni, da bi morali pri bencinski zaviti levo na cesto. Ampak navigacija je našla zgleda hitrejšo pot čez Kitajsko. Zato pa pravimo, da smo bili na Kitajski meji. Od tukaj dalje pa se je začela adrenalinska vožnja. Cesta ni slaba, ni toliko lukenj na sami cesti, kot smo jih bili vajeni drugje v Kirgiziji. Najhuje je bilo, ko smo morali par krat prečiti reko. Takrat nam ni bilo vseeno. Enkrat je bila reka kar malo globoka, takrat je čez reko peljal Žan. Sam je bil v avtomobilu, mi smo jo prečkali peš. Rekel je, da mu je malo skopalo in ga je bilo strah, da ne bi ostal v reki zakopan.

Mogoče se bo našel kateri zelo pameten in bo rekel, da to ni mogoče ali pa brez veze panika. Nas ni panika prijela, ampak nismo navajeni take vožnje, prav tako smo imeli navaden avtomobil. Potem sem vse drugo prevozila sama. Ni me bilo več tako strah, vedno pa sem se pred vodo ustavila in pogledala, kje se je najboljše peljati. Tu res nismo na cesti srečali niti enega avtomobila, samo tri kolesarje. Tudi signala nismo imeli, jaz pametna pa sem šla iz navigacije ven. Vozili pa smo se od meje najprej kar lep čas ob ograji, na drugi strani pa so bili vojaški stolpi.

GREMO JAHAT KONJE

Po 7-ih urah vožnje smo le prispeli, vsi veseli, do kampa Kel Suu yurt. Takoj smo si rekli, da do jezera ne gremo peš, ampak si bomo privoščili jahanje konj. Tukaj najdete ogromno lastnikov oziroma nomadov, ki imajo svoje jurte ter vam ponujajo jahanje konj. Vsi nekako imajo isto ceno, zato smo se mi na koncu odločili za en starejši par. Našega Bučkota sem si dala v nahrbtnik in naprej. Za jahanje in za vodiča, da gre z vami stane, 15€ za jahanje na osebo in 20€ za vodiča. Do samega jezera smo jahali nekje uro in pol, po res čudoviti pokrajini.

Obdajajo te vrhovi nad 4000 metrov, za njimi je bila Kitajska. To je bilo res neverjetno doživetje, saj lahko jahaš konja sam, sam ga vodiš. Imeli smo res prijaznega domačina, ki je zelo rad z nami klepetal. Pri samem jezeru nas je zelo rad fotografiral, točno nam je pokazal kje se delajo zelo lepe fotografije. Jezero pa je res nekaj najlepšega, ki lahko tukaj doživiš. Za samo vožnjo po jezeru se nismo odločili.

PRESPALI SMO V JURTI

Smo pa se pri jezeru odločili, da bomo v jurti tudi prespali in tudi to doživeli. Lastnik oziroma ta vodič je bil te ideje zelo vesel. Ko smo prišli nazaj do jurte nam je njegova žena pripravila jurto v kateri bomo spali. Bilo je res nekaj neverjetnega. Čeprav je ponoči deževalo in je kar nekaj kapljic padalo na Klavdijo, smo uživali. Zjutraj pa smo tudi pred našo jurto doživeli prave koline ovce. Oni to kar zakoljejo in razkosajo ovco na tleh. Porabijo vsak kos mesa in prav tako drobovino. Nič ne gre vstran. V ceni smo imeli tudi večerjo in zajtrk. Na noč nas je prišlo 19€ na osebo, z večerjo in zajtrkom.

S težkim srcem smo zapuščali to prelepo dolino. Ampak nazaj do mesta Naryn pa smo šli po drugi poti, kjer je pisalo, da je lažja. Izbrali smo pot čez Ak – Muza. Ampak se nam ni tako zdelo. Saj spet je bil samo makadam. Tudi, ko zapuščaš to zaščiteno območje prideš do vojaške kontrole. Postopek je isti, samo da smo morali povedati, kdaj smo vstopili v to območje in kje, da so nas poiskali v sami bazi. Ampak seveda nas niso našli, ker to gre vse v zvezek, mi pa smo vstopili na drugi strani. Vseeno so zapisali in smo lahko šli dalje. Tukaj ni bila pokrajina tako lepa, ampak vseeno smo naredili en velik krog. Tudi tukaj se je zelo vleklo, saj smo potrebovali do mesta okrog 6 do 7 ur. Tukaj se nismo toliko ustavljali, enkrat smo si vzeli samo nekje pol ure za malico.

Za zaključek lahko samo rečem, to je bilo res nekaj čudovitega v Kirgiziji. Doživeli in privoščili smo si nekaj najlepšega. Jahali smo konje, spali v tradicionalni jurti med najlepšimi gorami. Pripeljali se do Kitajske meje. Ampak tukaj nismo niti enkrat flikali naših pnevmatik. Vozili se po divji cesti, prečkali kar nekaj krat reko. Če se odpravljate kdaj v Kirgizijo si vzamite čas in se odpravite do jezera Kol Suu. Naredite krog, kot smo ga mi, ne se ustrašit ničesar. Mi smo bili s svojim avtom in brez 4×4.