Gruzija je bila že kar nekaj let v načrtu. No letos se je ta želja uresničila, smo pa v samo državo vstopili kar tri krat. Zakaj toliko krat? TUKAJ si lahko preberete celotno našo potovanje in vam bo takoj jasno. Imeli smo točen načrt kaj obiskati, kako se naj naša pot začne, saj brez načrta mi ne gremo nikamor. Gruzija te poskra, saj skriva ogromno lepot, kot so gore, slapovi, ovinkaste ceste in še se bi našlo. Ampak gremo mi lepo od začetka, kako smo mi doživeli samo državo in kako smo si začrtali pot po njej.

Na naših poteh nas lahko podprete tudi z donacijo: https://buymeacoffee.com/potujznami

NEKAJ O GRUZIJI NA SPLOŠNO

Gruzija je videti na zemljevidu kar majhna država. Je pa zelo raznolika, saj je stisnjena med Črnim morjem in Kavkazom. Ponuja ogromno naravnih in kulturnih čudes. Meri 69700 kvadratnih kilometrov, pomeni 3,5 krat toliko kot Slovenija. Ima 3,7 milijona prebivalcev, največ jih živi v glavnem mestu Tbilisi, saj je Tbilisi tudi gospodarsko in kulturno središče države.

Najvišji vrh Gruzije je Škhara, ki je visok 5193 metre. Ima pa še kar nekaj gor, ki so višje od 4000 metrov nad morjem. Tudi jezera boste našli v sami državi. Največje jezero je Paravani. Se pa najdejo v sami državi tudi območja, kjer potrebuješ posebno dovolilnico. Ta območja so proti Južni Osetiji, tukaj tujci ne dobimo dovolilnice. V območju Kazbegi in pri ruski meji pa je še eno območje. V sami državi je okoli 12000 cerkva in samostanov.

Prav tako imajo več, kot 300 vrst grozdja, to vam pove tudi, da je tukaj ogromno vina. Imajo edinstveno pisavo, obstajajo kar tri vrste pisav. Jezik je gruzijščina, razumejo tudi angleščino in prav tako ruščino. Denar je lari, mi smo za 100€ dobili 310 Gel. Plačujete lahko tudi s kartico. Za dizel smo plačevali okrog 0,83€.

PRESTOP MEJE

Mejo smo prestopili v kraju Sarp, saj smo prišli iz Turčije. Že na turški strani morajo vsi potniki iti iz avta in peš. Tukaj se je začelo prvo moje živčno dejanje. Saj kot sem že nekaj krat napisala in povedala, mi je angleščina tuja. Pač nismo vsi za tuje jezike. Ko so moji zapustili avto, je mene začel boleti želodec, začelo me je črvičit. Pritisnilo me je kar nekaj krat na stranišče in začela sem se še tresti. Vse to sem itak vedela kaj se bo zgodilo in tega dne me je bilo najbolj strah.

Ja nič na turški strani so mi žigosali potni list, preverili avtomobil, če sem kje prevozila radar in mi pokazali, da je vse ok in, da lahko nadaljujem. Greš pa iz avtomobila ven in se postaviš pred kamero in to pred okence. Ok potem pa je bil pravi izziv. Tu ni bilo posebej kolone za avtomobile in posebej za tovornjake. Tovornjakov pa je bilo ogromno. Začeli so se vse povprek rivat in stali so vse povrek. Naenkrat se je pojavil en policaj, ki je začel nekaj kričati in začel usmerjat tovornjake in avtomobile.

Na sami gruzijski meji pa si videl kam moraš iti z avtomobilom in kam tovornjaki. Še prej pa so mi pogledali cel avto, sem morala odpreti vsa vrata, odpreti strešni kovček. Nekaj me je spraševal kar v svojem jeziku, ampak je videl, da se ne razumeva in me je poslal naprej. Samo mene je preveč tiščalo na stranišče, tako da sem tega policaja ali carinika prosila za toalete in mi je tudi prijazno pokazal kam lahko grem. Potem še je sledila kontrola potnega lista in na drugi strani zapornice sem tudi videla moje sopotnike, nakar mi je bilo malo lažje. Uh, sem si rekla, ko sem prišla skozi vse postopke. Bilo je kar naporno, ampak hitro pozabljeno in ena nova dogodivščina, ki vem, da ste jo mnogi že opravili.  Potem smo takoj prek meje uredili zavarovanje za avto in malo dalje naprej zamenjali denar ter kupili sim kartice.

BATUMI

Od meje smo se ob Črnem morju odpeljali kar do mesta Batumi. Že prvi stik nam je dal vedeti, da tukaj živijo dobri ljudje, polni topline, dobra hrana in neverjetna narava. Tukaj smo si pogledali znameniti spomenik Ali in Nino. To sta dve kovinski skulpturi, ki se zelo počasi premikata druga proti drugi, nato se združita in spet ločita. Zgodba pove o prepovedani ljubezni med Gruzijko in Azerbajdžancem, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Seveda podali smo se tudi na kolo, da smo videli mesto od zgoraj.

Pot nas je vodila naprej po Gruziji do Musician Parka. Tukaj smo se sprehodili med kipi znanih glasbenikov iz celega sveta. Tukaj smo se malo odmaknili od mestnega vrveža. Park je zelo lepo urejen, poln zanimivih umetniških del in nekaj drugačnega, malo posebnega.

PROTI VISOKIM GORAM – MESTIA IN USHGULI

Kot sem že omenila, Gruzija skriva ogromno gora. Ker Gruzija brez gora, ne bi bila Gruzija. Pot nas je vodila do mesta Mestia, kjer smo nadaljevali pot po slikoviti in znameniti cesti do vasice Ushguli. To je eno najvišjih ležečih stalno naseljenih vasic v Evropi. Danes lahko do tja pridete z vsakim avtomobilom, saj je skoraj v celoti cesta asfaltirana. Zato je danes tukaj vedno več turistov.

UPLISTSIKHE IN TBILISI

Nato smo po drugi cesti nadaljevali naše raziskovanje do Uplistsikhe, starodavnega jamskega mesta. Tukaj smo se sprehodili čez rove, skalne dvorane, ki segajo vse daleč v zgodovino. Tudi mesta Tbilisi nismo izpustili, saj se je nabralo kar nekaj umazanih cunj. Zraven pa smo si ogledali mesto, ki je mešanica starodavnih ulic, modernih mostov, dobre lokalne hrane. Iskali spominke ter razglednice, ki pa še do danes niso prispele na naslove ( 27.6.2025 – 14.11.2025, kje potujejo? ).

POT PROTI RUSKI MEJI

Nato smo pot nadaljevali proti Ruski meji in proti ruskemu Kavkazu. Najprej nas je čudovita cesta pripeljala do znamenitega spomenika gruzijsko – ruskega prijateljstva. Ta spomenik stoji ob cesti, ki pa lahko rečem, da je ena lepših panoramskih cest, pravijo da je to Gruzijska vojaška cesta. Peš smo se tudi podali do najlepše doline v Gruziji, to je Truso Valley. To je raj za pohodnike, prav tako te navdušijo na koncu termalni viri. Samo mejo z Rusijo smo prečili v kraju Larsi.

DIVJE KAMPIRANJE, CESTE in LJUDJE

Vse dni v Gruziji smo spali na divje, v dveh šotorih. Prostor smo vedno našli daleč od kampov in od mest in to je bilo eno lepših spanj v Gruziji, med gorami in v čudoviti naravi. Tukaj smo našli mir in svobodo in tisti občutek, da se je čas ustavil. Čeprav so bile ceste ovinkaste in zelo razgibane, so bile vse prevozne z navadnim avtomobilom.

Tukaj najdemo gostoljubne in nasmejane ljudi, ki so vam vedno pripravljeni pomagati. Radi ti prinesejo domače vino, kruh in sadje. Hrana je vrhunska, aromatična. Na jedilniku najdeš ogromno zelenjave, sira in mesa. Njihovo vino je vrhunsko, zato ga morate poskusiti, ko ste v Gruziji.

PONOVNA VRNITE IZ KAZAHSTANA IN KASNEJE IZ ARMENIJE

Ko smo se iz Kazahstana vračali, smo se spet morali peljati čez prelepo Gruzijo. Tista dva dni, ko smo spet preživeli v tej državi, nas je najprej pot popeljala do Ananuri Fortress. Čudovita trdnjava ob jezeru, ki te res navduši. In nato smo spet malo odšli iz države in pa smo se po 6-ih dneh spet vrnili. Še preden smo zapustili Gruzijo, smo še našli nekaj znamenitosti.

Čez mejni prehod Bahratashen Sadakhlo smo se odpravili v Armenijo. Preden smo Gruzijo dokončno zapustili smo se še ustavili v jamski postojanki Vardzija. To pa je bila pika na i za konec, saj je to najbolj impresivni kraj v državi.

Samo pot po Gruziji smo zaključili na mejnem prehodu Aktas – Gumruk. Tu pa se je izkazalo, da je cesta res grozna. Mi smo pač mislili, gremo po bližnjici do Turčije. Tukaj je cesta luknjasta, prašna in res utrujajoča, mislim da najhujša v tej državi. Ampak mi smo državo zapustili z velikim nasmehom in Gruzija nam ostaja v čudovitem spominu. V Gruziji smo spoznali, da je država tradicije in pristne topline domačinov. To je država gora, prelepih dolin, odlične kulinarike, dobrega vina. Tu te ljudje sprejmejo, kot prijatelja in to je tisto kar pričakuješ in na koncu dobiš od potovanja po Gruziji.