Naša avantura po Srednji Aziji se je nadaljevala tudi v Uzbekistan. Malo smo bili razočarani, da države nismo mogli prevoziti v celoti, vse to kar je bil prvotni cilj. Meseca februarja so se zaprli trije mejni prehodi s Kazahstanom, odprt je bil samo en in edini mejni prehod. Kar je pomenilo za nas, da smo morali spremeniti plan. Ta plan je potem bil, da vstopimo v Kirgiziji v Uzbekistan in ostanemo samo tri noči. Ker nismo upali ostati dlje saj smo potem morali pravi čas potem zapustiti Rusijo, zaradi vize. Do tja pa je bila pot še dolga. Ampak nič zato, pa se bomo mogoče še kdaj vrnili v sam Uzbekistan.

PRESTOP MEJE KIRGIZIJA – UZBEKISTAN

Iz Kirgizije smo vstopili v Uzbekistan na mejnem prehodu Tamozhennyy Post Dustlik. Kot vse meje do sedaj, je tudi tukaj potekalo skoraj vse isto. Ampak tukaj se je malo zataknilo. Zakaj? Ko sem vstopila z avtom v Kirgizijo, bi me morali na meji napotiti k okencu, da bi dobila papirje za uvoz avtomobila. Seveda jaz sama se tega tudi nisem spomnila, da ga nisem dobila. Tukaj takoj na kirgizijski strani so me vprašali za ta papir. Ker bi morala ta papir dati cariniku ali vojaku, saj ne vem kaj je bil. Jaz tega papirja nisem imela. Pokazal mi je za kakšen papir se gre. Ampak med vsemi papirji, ki sem jih imela že od ostalih držav, tega papirja ni bilo. Prijazen vojak je naredil na telefonu prevajalnik in mi napisal, da me ne more spustiti naprej, ker nimam papirja.

Ja, kaj pa sedaj, moji so odšli peš preko in so mogoče že v Uzbekistanu. Meni več ne delujejo podatki. Napisal mi je, da bi morala nazaj na mejni prehod Kazahstan – Kirgizija, da dobim ta papir. Jaz sem takoj planila v jok in nisem vedela kaj narediti. Nato me je prijel ta prijazen vojak za ramena in me potolažil. Poskusit je šel urediti v neko hišico, da bi me spustili. Ampak spet ni bilo mogoče. Nato sem se spomnila, da še obstaja v avtu en papir, ki sem ga dobila v vstopu v Rusijo, pa mi ga niso potem nikjer vzeli. Poiščem ta papir, ga pokažem temu gospodu. Pogleda papir in reče super.

Dobim v potni list žig in lahko sem šla naprej. Ta meja me je malo strla, ampak sem se hitro pobrala in nadaljevala vesela naprej. Uzbekistanska stran je pa potekala hitro. No tukaj sem edino morala iti z avtom čez skener. Tudi od Bučkota potni list je veterinar na meji pogledal, ter Bučkota. Ampak nismo imeli nič posebnih papirjev urejenih za psa. Tukaj sem tudi morala plačati 30€ za uvoz avtomobila. Moji potem niso mogli verjeti kaj se mi je dogajalo na meji. Glavno vse se je dobro izteklo.

PRESTOP MEJE UZBEKISTAN – KAZAHSTAN

Ha, tudi tukaj smo imeli malo težav. Uzbekistan smo zapustili na mejnem prehodu Zangiota Bojxona Nazaroti. Moji zapustijo avtomobil, grem sama dalje. Uzbekistansko stran hitro uredim, nakar pa se zatakne na meji s Kazahstanom. Tudi tukaj me ne spustijo naprej. Pokažejo mi naj avto tam nekje ob strani parkiram. Pride po mene policaj in mi nakaže, da moram iti z njim. Nakar me pripelje do mojih sopotnikov.

Pravi Klavdija nas ne spustijo v Kazahstan, ker kao ni to meja za tujce. Kako ni meja za tujce, če je edina meja odprta. Žan je takoj omenil, da hočejo zgleda nekaj denarja. Morali smo počakati drugega carinika. Vsak posebej je moral k njemu v hišico. Seveda angleško itak ni vedel, mi pa smo se zmenili, da niti nič ne razumemo in ne vemo Rusko. Jaz sem bila prva, zahteval je potni list, prometno od avtomobila ter mednarodno vozniško. Nekaj me je spraševal, jaz nisem vedela kaj. On me vnese v računalnik, mi da nek list za avto, žig v potni list in mi reče, da lahko nadaljujem. Tudi moji so tako naredili in so lahko šli peš potem dalje. Še danes ne vemo v čem je bil problem.

NEKAJ O DRŽAVI UZBEKISTAN

Uzbekistan ni tako mala država, saj je skoraj 20 krat večja od Slovenije. Velika je 447.400 kvadratnih kilometrov. Je zelo zanimive oblike, če pogledate na zemljevid. Ima okrog 35 milijonov prebivalcev.  Sosednje države Uzbekistana so Kazahstan, Kirgizija, Tadžikistan, Afganistan in Turkmenistan. Zanimivo je tudi ta, da je ena od dveh držav na svetu, ki sta dvojno celinski. To pomeni, da so vse države okoli nje prav tako brez izhoda na morje. Ena od teh držav še je Lihtenštajn. Najvišji vrh je Khazret Sultan, ki je visok kar 4643 metrov. Največje jezero v Uzbekistanu je Aydar Lake. Denarna enota je uzbeški som. Mi smo za 1€ dobili 14500UZS. Kot povsod po Srednji Aziji tudi tukaj živijo prijazni in gostoljubni ljudje, ki te povsod pozdravljajo in ti prinašajo njihove dobrote.

Že prvi kilometri so nam pokazali, da je to država, ki nas bo prevzela s svojo pokrajino, arhitekturo, ljudmi in neverjetno zgodovino, ki se tukaj skriva. Uzbekistan je bil nekoč eno od najpomembnejših središč svilene poti. To je legendarna mreža trgovskih poti, ki je več kot 1500 let povezovala Kitajsko, Srednjo Azijo, Bližnji Vzhod in Evropo. Karavane so se tukaj ustavljale, menjale so začimbe, svilo, znanje, religijo in kulturo. Prav vse to se še vedno čuti tukaj v mestih, ljudeh in tradicijah.

PRVI DNEVI V UZBEKISTANU

Prvi dve noči smo spali na divje v dveh šotorih, kot povsod do sedaj, nekje daleč od naselij. Prva noč je bila mirna, dokler nas ob 22. uri ni našel domačin in nas zbudil. Prinesel nam je ogromno hrane in sadja. Brez vprašanj, brez pričakovanj, preprosto lahko rečemo iz gostoljubja. Z nami je poklepetal ter nam zaželel lepo potovanje po njegovi državi. Takih stvari človek nikoli ne pozabi. Druga noč pa je bila lahko rečemo čisto nasprotje. Noč je bila najprej mirna in vsi smo že zaspali. Dokler se ni pripeljala skupina mladih z motorji, ki so se malo preveč glasno zabavali okoli nas. Lahko rečemo, da so kar bili opiti in so malo izzivali. Ni bilo prijetno, a po kakšni uri razlaganja in prigovarjanja so se umirili in odpeljali. Tudi to je del potovanja, čeprav ni prijetno, je zanimivo.

YODGORLIK – TUKAJ ŠE VEDNO ŽIVI SVILA

Ena najbolj posebnih doživetij je bila izkušnja obiska Yodgorlik Silk Factory, tovarna svile v regiji. Tam še vedno vse ročno predelujejo, barvajo niti in tkajo vzorce, kot so to delali že stoletja nazaj mojstri svilene poti. V težkih pogojih, za samo 100€ na mesec, v veliki vročini se ljudje trudijo, da naredijo prekrasne izdelke. Vodič nam je povedal, da smo bili prvi Slovenci, ki so jih obiskali, kar je dalo obisku dodatno težo.

TAŠKENT IN CESTA PROTI SAMARKANDU

Naša pot se je nadaljevala proti mestu Taškent, modernemu, a hkrati tradicionalnemu mestu, kjer se še vedno prepletata sovjetska arhitektura in orientalski šarm. Široke ulice, odprti in zelo prijazni ljudje.

Zadnjo noč smo preživeli v Samarkandu, kjer smo si najeli apartma. To je biser svilene poti. Modre kupole, Registan, mozaiki in sama zgodovina Timurja. Vse tukaj te preseli v čas, ko so kolone trgovcev polnili trge. Samarkand je resnično srce svilene poti in vse to občutiš na vsakem koraku. Mesto ni samo destinacija, ampak zvečer je tudi dogodek.

Čeprav smo v Uzbekistanu ostali samo tri noči, nam je pustil velik pečat. Če nas je drugod navdušila narava, nas je tukaj arhitektura. Je dežela, kjer ti domačini sred noči prinesejo hrano, kjer se še vedno čuti zgodovina svilene poti in kjer ti narava ponuja mir, kot ga pri nas skoraj ne najdeš.