Mnogi ste že prebrali prvi blog, kateri ste pa zamudili, lahko TUKAJ najdete vse o naši poti. Sedaj pa se bom posvetil vtisom iz našega 75-dnevnega potovanja. Malo sem razmišljal kako se naj lotim tega bloga, saj smo do sedaj obiskali samo eno državo in sem se lažje posvetil vtisom. Sedaj pa imam tukaj 6 novih držav. Ampak bom jaz to lepo izpeljal, da boste videli kako je v kateri državi. Ja letos smo se podali vse do Kitajske, vso to pot smo opravili z navadnim avtomobilom, kar je za nas velik dosežek. Tukaj so pa naši vtisi iz letošnje poti.
Jaz in ati nimava spet nič pri sami ideji in samem načrtu poti. Kje pa se meni to da iskati, pisati in načrtovati. Vsaka čast mami in Klavdiji, da sta to izpeljale, čeprav sta se par krat tudi skregale. Katera je prišla na idejo mi ni najbolj znano, ampak saj to ni pomembno. Glavno, da smo mi to pot opravili skoraj brez težav.
Najprej mi ni bilo najbolj jasno kam se mi to odpravljamo, ko sem slišal za načrt. “Pa ženski vidve vesta kje je Kitajska” sem si rekel. Ampak sem si rekel: “Ok pa poskusimo.” Vem, da ni bilo lahko načrtovanje, ker mi brez načrta ne gremo nikamor. Bilo je kar nekaj skrbi glede Ruske vize, če jo nam bodo sploh odobrili. Ampak, ko smo jo imeli v roki, smo bili vsi srečni in veseli. Negativnih komentarje je bilo ogromno, ko smo objavili kam gremo oziroma čez katere države se bomo vozili. Ampak o tem kasneje. Od 75 dni, smo 69 dni divje kampirali, 5 dni spali v apartmajih, en dan pa v tradicionalni Kirgizijski jurti. Posvetil se bom vsaki državi posebej in napisal zanimivosti, saj mnoge ljudi zanima kako ljudje živijo, o hrani, cestah, prometu, policijskih kontrolah in še se bo kaj našlo.
TURČIJA
O sami Turčiji ne bom posebej nič pisal, blog o vtisih najdete TUKAJ, saj smo bili v Turčiji že leta 2022. Mislim, da se ni nič spremenilo, edino so vse malo podražili, kot so vstopnine, pa tudi hrana v restavracijah. Bili smo letos vse okoli jezera Van, kjer so še pred leti pravili, da tukaj ni varno. Danes ni več tako, tudi tukaj smo vse divje spali in se počutili varno.
GRUZIJA
Gruzija je bila prva nova država. Že sam vstop v državo je bilo presenečenje. Zakaj? Ker moraš mejo prečiti peš, samo lastnik avtomobila se pelje z avtomobilom. Mami je tu bilo malo neprijetno saj se je bala, ker ne obvlada angleščine. Ampak je prišla srečno in varno čez mejo. V Gruziji nismo imeli dosti srečanja z domačimi. Ampak koliko smo jih videli, srečali so prijazni, dobrega srca, ti pomagajo in te pošljejo na pravo pot.
Ceste niso tako slabe, kot nekateri pišejo. Niso kaj slabše od naših cest. Mislim, da je bilo v Gruziji najmanj lukenj na cesti od vseh držav, ki smo jih obiskali. Država ni velika, ampak ti pusti nek poseben vtis. Najbolj smo bili navdušeni nad pujsi in kravami, ki se prosto sprehajajo povsod. Najdeš jih, da se prosto sprehajajo po vaseh, avtocestah, tunelih, v bistvu povsod se prosto sprehajajo.
Pokrajina te res navduši. Gore so povsod, najvišja gora je visoka 5193 m. Kdo ima rad naravo je Gruzija za njega. Tukaj najdete tudi zelo dobro vino, zato ga morate poskusiti in tudi kakšen liter odnesti domov. Tukaj se nam ni videl kaos v prometu. Ok predpisov ne poznajo, ampak ni tak hudo. Se še da brez jeze prevozit mesta in druge poti. Tudi policijske kontrole niso pogoste. Ja, kazen je mama dobila, ker je prevozila polno črto na avtocesti. Saj ni čudno, saj je šla kar njih prehitevat. Ampak to je nekaj kar si potem zapomniš od potovanja.
Spali smo vse na divje. Nikjer se nismo počutili ogrožene ali kaj podobnega. Je pa res, da mi vedno vse za sabo pospravimo, pustimo za sabo poteptano travo, če le to najdemo. Potepuški psi so prijazni, niso napadalni. Saj so tudi mnogo krat z nami spali, se z našim Bučkotom igrali. Težko pa se spomnim, če se nam je v Gruziji pripetila kakšna smešna prigoda. Trenutno se ne spomnim nobene. Gruzija je vredna ogleda, če imate možnost si jo kar poglejte. Danes jo mnogi že obiščejo s svojim avtomobilom, če pa vam do tega ni, pa kar na letalo.
RUSIJA
Oh, to pa je država, ki je marsikomu trn v peti. Jaz bom tukaj opisal vtise, kako se nam je na splošno država videla in kaj smo doživeli. Mi smo prevozili del Kavkaza, Čečenije in Dagestana. Nikjer nismo imeli slabega občutka glede varnosti. Res je, da je povsod ogromno policijske kontrole. Koliko krat so nas ustavili, vedno so imeli dober odnos in bili so presenečeni od kod smo prišli. Zelo radi so z nami poklepetali. Tudi sami domačini so zelo prijazni s turisti. Domačin nam je pustil prespati na njegovi zelenici, še vprašal nas je, če nam prinese hrano.
Ko smo spali pri nekem jezeru nam je en ribič zvečer – ko smo že skoraj spali, prinesel pecivo in juho. Ko smo hodili med bazarji so nam mahali in nas na veliko pozdravljali. Najbolj pa so bili navdušeni nad našim Bučkotom, pravili so samo ” sabaka”, to pomeni pes po Rusko.
Sam Kavkaz te zelo navduši, tu je res krasna pokrajina, ki ti vzame dih. Edina stvar, ki je tu minus pa je, da ti ne deluje Google zemljevid. Ampak smo ugotovili, da si moramo naložit Yandex, ki pa tudi ni prav deloval. Smo pa imeli težavo, ko smo se vračali. Takrat se je vse spremenilo, skoraj vsi esimi za turiste so blokirani, prav tako nismo imeli signala, vsi telefoni so ostali v temi. Nismo vedeli kje se vozimo, kam naj gremo, ampak spet so bili tukaj prijazni policaji, ki so nam pomagali in nas zapeljali iz mesta.
Tudi v Rusiji je naš Bučko imel prijazne pasje prijatelje. Če ne poslušate televizije in imate radi naravo, tople domačine, se odpravite v Rusijo. Da o hrani ne govorim, jedli boste zelo poceni, prav tako je hrana zelo dobra. Tudi v trgovini boste poceni kupovali, prav tako tankali od 0,45€ do 0,61€ na liter. Ne se bati, da vas nihče ne bo razumel. Če obvladate Hrvaško se boste z lahkoto z njimi pogovarjali. Edino ne morete v Rusiji menjati denarja vsepovsod, razen na bankah. Rabite pa tudi vizo, brez nje ne gre. Vse dni smo divje kampirali in nikjer se nismo počutili ogroženi ali pa, da nas bi kdo preganjal. Le pogumno v Rusijo in ne poslušajte drugih.
KAZAHSTAN
Oh, tu pa se lahko že malo bolj razpišem, ampak ne bom pretiraval. Kje naj začnem? Mogoče najprej o ljudeh. Domačinov smo ogromno srečali, se z njimi pogovarjali. Ruščina je tisti jezik, ki ga razumejo. Zato se ni težko z njimi pogovarjati, saj kot sem že napisal, samo Hrvaško morate znati in boste z njimi prijatelji. Pastirji so izmerno gostoljubni, z veseljem se usedejo zraven tebe in klepetajo. Seveda Slovencev še niso videli, zato so redno spraševali ”od kuda” in tudi mnogo krat ”do kuda”. Pomeni od kod smo in kam smo namenjeni. Slovenija jim ni znana, nekateri poznajo Jugoslavijo, ampak bili so redki.
V Kazahstanu smo imeli edino težavo, da psi niso dovoljeni v restavracijah. Težko smo našli restavracijo, da je pes dovoljen. Je pa tukaj tudi težava, da zunaj nimajo teras, ker je preveč vroče. Saj so bile temperature vedno nad 35 stopinj in tudi nad 40 stopinj. Drugače pa so povsod božali našega kužka. Nimajo pa kakšne posebne hrane, večinoma smo jedli ”donarje”, ki pa so fantastični lahko rečem. Tudi hamburgerji so bili odlični, druge hrane pa nismo niti našli, ker v boljše restavracije nismo smeli zaradi našega Bučkota.
Ja, cesta pa je tukaj problem. Mogoče še ni taki problem, kot v Kirgiziji. Imajo tudi ogromno makadama, ki pa za naše gume ni najboljši. Smo imeli veliko nezgodo z gumo, saj nam jo je razcefralo na sredi ničesar. Ampak z mamo sva poiskala pomoč in pomagala nam je vojska. Tudi na cesti, če se ustaviš, ti domačini hitro priskočijo na pomoč. Zato nas ni nikoli bilo strah, če se nam bi kaj pripetilo. Je pa res lahko vožnja zelo dolgočasna, posebej, ko se moraš voziti po njihovi stepi. 4 dni je trajalo tja in potem še toliko nazaj. Ne srečaš drugega kot Kitajske tovornjake, ki prevažajo avtomobile. Po stepi se sprehajajo kamele in pol divji konji.
Ampak Kazahstan skriva ogromno skritih draguljev, ki se jih splača obiskati. Imeli smo tudi nezgodo z jermenom, saj nam je mala zverinica suslik pregrizla jermen in se nam v avtu zagozdila. En dan se je vozil z nami zagozden in ni mogel ven. Tu je bil bencin od 0,45€ in tam do 0,55€. Smo pa vedno morali paziti, da že, ko smo imeli pol tanka, smo iskali bencinske. Bencinske niso bile pogoste. Povsod smo spali na divje, edino enkrat v Hostelu, ko so nam vojaki pozno v noč popravljali gumo. Edina težava je bila poiskati včasih prostor, saj ne najdeš nobene sence. Čeprav je bilo vroče, razdalje ogromne, nam bo Kazahstan ostal v lepem spominu.
KIRGIZIJA
To pa je država, ki nas je vse navdušila. Zakaj? Gore mi obožujemo in tukaj jih ne zmanjka. Ogromno smo se gibali nad 3000 mnv. Domačini so podobni, kot v Kazahstanu. Povsod so zelo toplega srca, povsod ti mahajo, te pozdravljajo, radi klepetajo s tabo. Rusko razumejo povsod, zato smo se nekako znali z njimi pogovarjati. So nas spraševali od kod prihajamo, ampak mnogim ni bilo najbolj znano kje se Slovenija nahaja.
Tu pa je bila velika težava z našimi gumami. Tu so tudi mnogo krat glavne ceste brez asfalta. Lahko rečemo, da smo se 70% vozili samo po makadamu. Ja, mogoče smo zbirali take destinacije, ampak tudi v mestu je mnogo krat zmanjkalo asfalta. Saj, ko smo kupili njihove nove gume se je stanje poboljšalo, nismo več flikali in se ustavljali pri vulkanizerjih.
V Kirgiziji smo si ogromno privoščili. Saj smo si privoščili jahanje konjev k jezeru Kul Suu. Mnogi boste rekli, da je to mučenje konja. Ampak tukaj je to normalno, tukaj živali živijo drugače kot pri nam. Tukaj konja na koncu spustijo v divjino. Drugi dan ga poiščejo ali pa za ježo osedlajo drugega. V Kirgiziji živi ogromno pol divjih konj, ki jih srečuješ povsod.
Približali smo se tudi Kitajski meji, saj nas je navigacija narobe vodila. Spali v njihovih tradicionalnih jurtah. Zjutraj doživeli pred samo jurto zakol ovce in to kar na travi. Videli goro, ki je visoka nad 7000m. Se podali peš do prvega baznega tabora. Občutili višinsko razliko, ko težko dihaš in ti razbija srce. Bili z avtom na višini 4028m. Mama je jedla konja, jedli zelo poceni govedino na različne načine. Njihova hrana je fantastična in zelo poceni.
Najbolj pa smo bili srečni, ko sme se srečali z mladim parom iz Slovenije. Že po fb nam je gospod napisal, da ima željo, da se srečamo in to se nam je zgodilo. Srečanje je bilo veselo, saj je bil nad nami navdušen, da smo prišli tako daleč z navadnim avtomobilom in se nismo predali. Tudi tukaj je bil dizel zelo poceni, od 0,74€ dalje. Tudi tukaj smo vedno pazili, da je bil tank poln, saj ni bilo pogosto bencinskih črpalk. Saj smo se tudi ogromno vozili nekje po gorah, ki so bile višje od 3000m.
Mnogo krat nas je navigacija zapeljala na pot, kjer nismo vedeli, če naj gremo dalje ali se obrnemo. Ampak mi smo z navadnim avtomobilom vedno pot nadaljevali, tudi čez deročo reko. Kirgizija te navduši na vsakem koraku. Je nekaj posebnega. Tukaj smo imeli različne temperature. Spali smo pri 5 stopinjah – ja malo nas je zeblo, ampak smo imeli kape na glavi. Bilo pa nam je nad 3000m tudi vroče. Samo sneg smo pogrešali, smo bili pripravljeni na njega. Če imate možnost se v Kirgizijo odpravite. Vem, da ne boste tako nori kot mi, da boste šli z avtomobilom. Tudi letala letijo do tja brez težav.
UZBEKISTAN
Zaradi zaprtih mej smo morali sam obisk te države zelo skrajšati. Če nas je v Kirgiziji navdušila narava, nas je v Uzbekistanu navdušila arhitektura. Tukaj so mesta nekaj posebnega, njihove stavbe te navdušijo, te pustijo odprtih ust. Lahko rečem, da je moderna država. Obiskali smo tovarno svile, kjer smo ogromno izvedeli. Ni lahko delo, posebej, ko morajo delati v vročini za zelo majhen denar. 100 dolarjev zaslužijo za svoje težko delo. Smo bili prvi turisti iz Slovenije in še to s svojim avtom.
Tudi v Uzbekistanu so ljudje topli, prijazni, ti pomagajo na vsakem koraku. Hrana je poceni in zelo dobra. Dizla ni povsod, zato morate tankati takoj, ko vidite bencinsko. Bilo je zanimivo, ko smo videli na cestah Chevroleje in to večinoma v beli barvi. Samo en Citroen se je vozil po njihovi državi. Uzbekistan še moramo obiskati, ko bo čas dopuščal, da še vidimo več in doživimo še drugi del države.
ARMENIJA
Na začetku lahko povem, da ta država ni bila v planu. Če se ne motim je mama omenila med potjo, da imamo čas in zakaj je ne bi obiskali. V Armenijo smo se podali brez načrta, ampak naši dve dekleti sta to izpeljali. Lahko rečem, da je zelo zanimiva država. Ima vse kar imamo mi radi. To je lepa in raznolika narava, kjer tudi ne manjkajo gore, jezera in slapovi. Največ smo obiskali cerkvic, ki so res nekaj posebnega in zelo različne ter se nekatere nahajajo na zelo lepih lokacijah.
Tudi tukaj smo vse na divje spali in počutili smo se zelo varno. Domačini so kot povsod prijazni, so nas pozdravljali in nam mahali. Ampak tukaj se nismo najbolj razumeli, prav tako jim angleščina najbolj ne gre. Ampak danes se ni težava pogovarjati, če ne so tukaj tudi roke.
Spet bo nekdo napisal, da so ceste katastrofa. Lahko rečem, da smo že ogromno prevozili do same Armenije in niso ceste tako slabe. Malo slabše od naše Slovenije, ampak še vedno prevozne brez težav in napora. Če je na cesti kakšna luknja se ne pritožujte, ker to je pač Armenija. Bili smo blizu meje z Iranom, bila je želja se tudi v to državo odpeljati, ampak bo počakala.
Hrana je dobra, ampak ni ne vem kako poceni. Prav tako druge cene v trgovinah niso najbolj poceni, se lahko primerjajo z našimi. Lahko rečem, da je od vseh držav, ki smo jih obiskali, Armenija najdražja država. Tudi dizel ni bil več tako poceni, kot smo bili navajeni. Saj smo za liter dizla plačevali od 1,10€ dalje. Armenija je videti zelo revna država, saj kot bi še vedno živeli v času Sovjetske zveze. Je pa zato zanimiva in te zato navduši. Tudi tukaj je ogromno potepuških psov, ki pa so zelo prijazni in niso nadležni. Če vas pot odnese v Armenijo jo raziščite v celoti, vem da je mi nismo, ker nismo imeli nekega plana. Ampak smo videli, kar smo hoteli in nam je pustila lep vtis.
BOLGARIJA
Smo tudi obiskali Bolgarijo, ampak smo ostali premalo časa, da bi pisal o vtisih. Lahko samo omenim prvi dan, ko smo imeli že takoj nesrečo z gumo. Od nekod je pritekel domačin in nam pomagal. Prav tako je od nekod prišla policija, nakar nam je prijazen policaj pomagal pri sami felni. Tako dolgo je s kladivom tolkel po felni, da jo je zravnal, da smo se lahko peljali do prvega mesta. To pa je vse kar lahko napišem, mislim, da nas še Bolgarija čaka v naslednjih letih. No bencin tudi ni najbolj poceni, prav tako ne cene v trgovinah, smo kupovali že ceneje. Cene v trgovinah so tudi držaje kot pri nas.
To so države, ki smo jih obiskali, v katerih smo se zadrževali nekaj časa, kjer smo spoznali njihovo življenje, spoznali domačine, se z njimi pogovarjali. Lahko rečem za vse države, da takih ljudi ne najdeš pri nam v Sloveniji. Ljudje živijo v pomankanju, a turistu bi dali vse in v zameno nočejo ničesar, samo toplo roko in, da se lahko s tabo pogovarjajo.
Nihče te nikjer ne preganja, da si postaviš šotor. Res da smo vedno vse pospravili za sabo, odnesli vse smeti. Če smo našli kje travo, je samo trava ostala poteptana. Mi se pritožujemo nad našimi cestami. Lahko rečem samo, da smo lahko srečni kakšne ceste imamo. Mi smo se vozili po res katastrofalnih cestah, luknje na luknjah so bile. Ampak nikoli se nismo pritoževali, ne jamrali, čeprav smo imeli nezgode z gumami. To nam je dalo še nadaljnji zagon za potovanje.
Tudi meje lahko marsikomu parajo živce. Mislim, da nihče ni prav vedel kaj nas čaka vse na mejah. Mogoče jaz, ati in Klavdija nismo imeli stresa na mejah. Je pa imela stres mama, ki je skoraj vse meje prečila sama z avtomobilom. Ne ve angleščine, malo razume in vse je morala urejati sama. To niso meje, da sediš v avtu in daš potni list policaju. Greš iz avta ven, se greš čekirat, stopiš pred kamero. Preverijo te v računalniku, potem dobiš žig v potni list.
Nato je mama morala urediti papirje za avtomobil. Prav tako papirje za uvoz avtomobila. Mi smo včasih prišli čez mejo v pol urah, mama pa je potrebovala tudi po 3 ure. Potem so še ji pregledali cel avto. Enkrat je tudi imela težavo, da ni dobila papirja za uvoz avtomobila. Takrat je rekla, da se je tudi razjokala, nakar ji je prijazen vojak pomagal in skupaj sta rešila težavo. Verjamem, da ji ni bilo lahko na nobeni meji, ampak se nikoli ni predala in je rekla, da bi še enkrat vse ponovila.
Jedli smo različno hrano, ki pa je bila povsod nekaj posebnega. Tankali smo pod 1€. Lahko rečem, da smo zelo ponosni na sebe, da smo opravili tako pot. Saj smo se podali na pot s čisto navadnim avtomobilom. Spali povsod v naravi in to na divje. Nič nas ni potrlo, niti se nismo mnogo krat skregali, kot se doma. Nihče ni ničesar pogrešal, saj je tako potovanje sproščeno, nimaš skrbi. Imeli smo vse, čeprav moraš včasih zunaj na dežju jesti in si kuhat kavo. Tri krat smo imeli mokre šotore, da je teklo iz njih, ampak to je tisto doživetje, ki ga ne doživiš vsak dan.
Za na konec…
To ni potovanje za vsakogar, to moraš imeti voljo in kot mnogi rečejo, jajca. Ja, avtodom je udobje, ampak ni za te države. Če bi nas kdo vprašal, če bi še enkrat ponovili, mislim da smo vsi še za eno tako potovanje. Za letošnje potovanje smo iskali sponzorje. Mislim, da ti danes težko kdo pomaga. Smo dobili sponzorja Arc.d.o.o. ki so nam podarili pijačo, prav tako Moj Sport, ki so nam podarili majice. Še vedno pa iščemo sponzorje za drugo leto, za naše naslednje potovanje. Če ste nam pripravljeni pomagat se z veseljem priporočamo. Saj bi radi drugo leto izpeljali še daljše potovanje na drugo celino, ki bo tudi zanimivo in boste uživali. To so naši vtisi o letošnji poti. Res smo uživali.
VESELI SMO TUDI DONACIJ: https://buymeacoffee.com/potujznami