Kako je naše celotno potovanje potekalo po Turčiji si lahko preberete tukaj, če še si bloga niste prebrali. Čeprav je malo daljši se ga splača prebrati. Nisem pozabil na same vtise iz Turčije, čeprav je že poteklo kar nekaj dni odkar smo doma. Vtisi iz Turčije so še vedno sveži, saj nam bo vsem Turčija ostala v lepem spominu, ker je res nekaj neverjetnega. Tudi o Turčiji slišiš od nekaterih kar slabe stvari, samo to so tisti, ki ne gredo nikamor. Še vedno imajo ljudje neke stereotipe o ljudeh in o sami državi. Mogoče bo komu ta članek vse to izbrisal in se bo le podal v prelepo Turčijo. Kot veste mi smo šli z avtom in nam ni žal. Lahko greste z letalom in tam rentate avto in tudi vse to doživite kar smo mi.

Lahko spet povem, da kaj me čaka, kam grem in kaj bom videl, nisem prav vedel. No, ne samo jaz, tudi ati ni nič vedel. Sem vedel za Kapadokijo, Istanbul in Pamukkale, ostalo pa sem se prepustil ženskam kar so sestavile. Jaz sem vedel, da gremo za en mesec na pot, kar ati še to ni vedel. Vedela sva, da bomo spali v apartmajih in ogromno na divje. Da ne bo pomote v Turčiji je to dovoljeno in nihče te ne bo nikjer preganjal. Res pa da moraš pospravit vse lepo za sabo, kar smo mi vedno naredili. Tudi to bom spodaj napisal kako smo iskali prostore za divje kampiranje, mogoče pa komu pride prav. No pa, da ne zavlačujem več in gremo k zanimivostim, ki smo jih doživeli po sami Turčiji.

Zanimivosti

LJUDJE

Turški ljudje so res prijazen narod. Moram reči, da si kar presenečen že sprva v gostilni, kako oblegano mizo dobiš, kljub temu, da polovico stvari nisi naročil. Na koncu so te vedno vprašali, če bi še popili turško kavo ali čaj. Na začetku nismo si niti predstavljali, da dobiš to na koncu brezplačno. Nekje na sredini potovanja smo ugotovili, da je to neko darilo, če lahko tako rečemo. Ker po računu tega nisi mogel ugotoviti. Račun smo dobili napisan na listu, samo končni znesek ali kar na navadnem kalkulatorju.

Prav tako smo bili presenečeni kako oddajajo svoje stanovanje in ti gostoljubno zaupajo le tega čeprav so oni sami v sosednji sobi. Po celotnem stanovanju se lahko sprehajaš, čeprav se smo mi držali samo svoje sobe oziroma postelje in seveda kuhinjo smo uporabljali zjutraj za kavo. No, pa kopalnico, da smo se umivali.  Na ulici te pozdravljajo, če vidijo, da si turist. Še posebno gostoljubnost in prijaznost smo doživeli na samem vzhodu Turčije. Saj tam ne srečajo pogosto turistov. Tam pa smo bili res prava atrakcija, kot smo se poimenovali. Še posebej zaradi naših dveh kužkov, ki so jih na vsakem koraku fotografirali ter božali.

VOŽNJA

Sama vožnja po Turčiji je zanimiva, smerniki so na avtu za okras, torej sama menjava pasu je brez uporabe le teh. Trobe tulijo v eno, sploh ne veš zakaj. Stop znaki jih sploh ne zanimajo, tudi rdeče luči na semaforjih kdaj spregledajo. Naša mama se je hitro vključila v tako divjo vožnjo. Saj je bila podobni vožnji že navajena, saj jo je doživela že v Romuniji. Take divje vožnje, kot smo jo mi imenovali se dogaja v večjih mestih.

Ko smo se pripeljali v kakšno mesto, je mama ugasnila radio in rekla, sedaj pa da ste vsi tiho, začne se nora vožnja. Čeprav je ona dajala smernike, da gre na drugi pas, jih so Turki spregledali, ker so trobili ji v eno. Prav je morala paziti na vse okoli sebe. Midva s Klavdijo se nisva podala nikoli v to vožnjo, sva raje sedela in se samo temu smejala ter držala za glavo. Smo si več krat rekli, pri nam se bi že v takem kaosu zaleteli, tam pa tega nikjer nismo videli.

No, tudi sama hoja čez cesto zna biti zanimiva. Prehod za pešce, kaj je to? No ja, toliko, da so na asfaltu označeni, ker jih se uporablja zelo redko. No, da napišem eno dogodivščino, ki smo jo doživeli sami, ko smo že ujeli sistem hoje po »turško«. Seveda smo se postavili ob cesto in čakali na prosto pot za prečenje, nakar se ustavi policija kar na sredi ceste. Smo se spogledali in si rekli »kaj pa bo sedaj«, in ne boste verjeli, policaji sami so nam mahnili naj gremo čez cesto, od takrat nam je bilo jasno, da je prehod za pešce ravno zato da obstaja. To pomeni, greš prek ceste kje moraš, ampak tega ne počnite doma. Tudi tam kjer so semaforji, oni ne čakajo na zeleno luč, ko je prosto greš prek ceste.

HRANA

Hrana, uh ja, tukaj pa se lahko kar pošteno zrediš. Hrana je res dobra, porcije zelo velike, in, da ne pozabim omeniti, da je tudi pekoča. Kot omenjeno na začetku, si zraven porcije, ki si jo naročil dobil še polno nekih dodatkov zraven, iz čistega gostoljubja. Tukaj za solato ni kisa, prav tako ni olja, zraven dobiš limono, lahko si jo soliš ter ješ. Ampak kljub temu, da je miza oblegana ne zapraviš veliko, mi smo vedno zapravili nekje od 18 do 33 eur, ampak to smo se najedli in napili vsi štirje. Ogromno krat smo tudi kar precej hrane pustili na krožniku, ker je nismo mogli pojesti, tako velike porcije so bile. Zato smo tudi včasih naredili in naročili samo dve porciji, ker smo imeli dovolj hrane.

Čaj ali Turška kava pa ti je na voljo po vsaki jedi in prav tako ti za to ne bodo računali, ampak spet je tu njihova gostoljubnost. Jedilnike smo malo kdaj dobili v angleškem jeziku. Ja, smo si včasih prevajali s telefoni. Ampak bolj smo naročevali tako na pamet. Pa še to, da boste vedeli, tukaj ni svinjine in je nihče od nas ni pogrešal. Čeprav ima pri nam ati zelo rad svinjino, je rekel, da je ne pogreša. Dobiš govedino, jagenjčka in perutnino na sto načinov narejeno. Poleg vsake jedi pa tudi riž kot prilogo.

POKRAJINA

Sama pokrajina Turčije je zelo čudovita, kjer se voziš je drugačna. Ampak tega še zdaj ne morem pozabiti, vsak dan ko smo se vozili do drugih destinacij, si ob cesti lahko opazoval nekaj drugega. Enkrat smo opazovali cca. 200 km rastlinjakov v katerem so bile samo jagode, potem dalje rastlinjake paradižnika, rastlinjake banan in prav tako same plantaže le teh. Ampak to še ni vse, ob cesti smo še imeli nasade oljk, limon, pomaranč, marelic, polj pšenic pa tudi ne moreš zgrešiti. Da ne govorim o marelicah, našim so na koncu že marelice prek prišle.

Ne, da smo mi bili tisti, da smo rabutali sadje. Videl si vse tudi Turke, da so se ustavljali in trgali sadje ob cestah. Komaj smo prišli do pomaranč, saj je spodaj bilo vse že obrano. Čeprav še niso bile zrele, sta mama in ati vse pojedla. No banane  smo pa kupili ob cesti. To so prave banane, ne tiste iz trgovine. Sam okus je čist drugačen. Smo pa tudi, kar precej sadja kupili, ko smo videli, da domačini prodajajo ob cestah.

Najbolj se nam je vtisnila pokrajina na vzhodu. Ko smo se približevali tistemu delu Turčije se je zeleni svet vedno bolj končeval. Pokrajina je postajala vse bolj pusta, nikjer ničesar. Ampak na delih smo videli njive in te njive so na veliko zalivali. Od kje voda, nam ni bilo znano. Nikjer jezera, nikjer potoka ali reke. Njive pa vse mokre in se zalivajo. Saj drugače ne bi tukaj nič zraslo, tukaj je poleti temperatura tudi do 50 stopinj. Mi smo se ustavili in pogledali kaj je to zelenje na njivi in nam je pokazalo bombaž.

ZAPUŠČENE ŽIVALI

Kot vemo je povsod ogromno zapuščenih muc in kužkov. Tudi tukaj je stanje isto. Ampak dosti več je tukaj zapuščenih muc. Mi smo od doma imeli ogromno briketov za te muce in kužke. Seveda smo jih hranili na vsakem koraku. Lahko pa povem, da je za te živali zelo lepo poskrbljeno. Kužki so vsi čipirani, prav tako za njih na ulici določene ustanove skrbijo in jih pregledujejo. Vodo, hrano imajo povsod nastavljeno. Hišk za muce je po ulicah ogromno.

Ljudi oziroma domačine si videl, da so v vrečkah nosili perutnino in hranili muce in kužke. Prav tako niso nevarni. Res, da smo v Istanbulu ugotovili, da psi branijo svoje okolje. Niso bili nevarni na nas, ampak so videli naša dva psa. Takrat so skočili in začeli lajati. Domačini so večkrat skočili do teh psov in jih odgnali. Zato smo mi raje naša dva dali v naročje, šli mimo in potem ju dali nazaj na tla. To smo hitro ugotovili in je bilo bolj pametno, da jih nismo nervirali.

Imel pa je Bučko tudi slabo izkušnjo z muco. Gremo po Istanbulu in naenkrat ena muca prileti do Bučkota, skoči na njega, ga poškrampa in skoči nazaj. Mama hitro Bučkota v naročje in v tistem še je mačka enkrat mislila skočiti. Dobro, da ima ogromno dlake, da se mu nič ni videlo. Takrat smo ugotovili, da katera mačka se je našopirila, da bo skočila in ne bo dobro. Seveda so bile radovedne in njihovo okolje so morale braniti. Tudi Ajšo smo morali prekrstiti v Piko. Ker je Ajša pri njih žensko ime. To pa nam je povedala lastnica v Adani. Njej je bilo čudno, da je Ajša in smo se potem z njo pogovarjali. So pa nas že do takrat včasih čudno pogledali, ko smo rekli, da je to Ajša. No pa je bila Pika, ko je kdo vprašal za njeno ime.

CESTE

Ja, o samih cestah lahko kakšno napišem. Ceste so vse lepe nimamo nobene slabe izkušnje. Smo se vozili tudi kar po zakotnih delih lahko rečem. Mislim, da imajo boljše ceste kot pri nam. Prav tako glavne ceste. Glavna cesta je dvopasovnica in se pelješ kot pri nam na avtocesti. Samo imaš omejitev 90 ali 82. Ja, ne vem kje so to številko vzeli.

Je pa ogromno radarjev na sami cesti. Avtocest smo se mi izogibali. Uporabljali smo jo samo iz Istanbula in potem proti Istanbulu. Za nalepko, ki jo potrebuješ za avtocesto smo mi plačali samo 30 Eur. Koliko smo računali, še nam je nekaj ostalo na njej. Prav tako smo uporabljali Google navigacijo, ki je bila zelo zanesljiva. Nikjer nismo imeli težav, pripeljala nas je tudi v zakotne kraje. Prav tako sam čas, ki je pisal se je ujemal. Seveda, če se mi nismo med potjo ustavili za fotografiranje in druge stvari.

CESTNE KONTROLE

Pa gremo k cestni policiji oziroma kontroli na cestah. Teh kontrol na cestah je ogromno. Ampak imajo zelo zanimivo narejeno. Že kak kilometer prej imajo tablo policijska kontrola, da te opozorijo. In naenkrat imajo narejeno dva pasova. Na en pas policaj usmerja voznike, ki jih preverjajo, na drugega pa jih pošilja naprej. Seveda tudi mi smo na to naleteli in to nekje na vzhodu Turčije. Tam je še tega več.

No, mamo usmerijo na pas za preverjanje dokumentov. Mi ji v avtu vse pripravimo, prometno, ter našo in mednarodno vozniško. Seveda policaj angleško ni vedel ničesar. On njej nekaj po turško. Mama mu da te dokumente, on to gleda levo desno. Nato ji reče passport. Ona vzame vse štiri naše potne liste in hoče poiskati svojega. On ji vzame iz rok kar prvi potni list in to je bil od Klavdije. On to nekaj gleda, da vse dokumente skupaj, se ji nasmeje in reče bye ter pomaha naj gremo.

In tisti dan se nam je zgodilo, da so nas ustavili še dva krat. Ampak bilo je bolj zanimivo. Ko smo prišli bliže in so videli tablice, prav je gledal tiste tablice, nam je pomahal naj gremo dalje in nam se smejal. Saj naslednje dni so nas še par krat na tak način ustavili in, ko so videli tablice, smo lahko se peljali dalje in nam veselo mahali.

SMEŠNE PRIGODE

No imamo pa še nekaj bolj zanimivih in lahko rečemo smešnih prigod. Kot prvo smo vsi imeli v planu si kupit nove adidaske, ker smo vedeli, da bodo poceni. Dobro, da si je ti jih že v Istanbulu. Ker zanimivo, da jih je na prvem kampiranju pozabil. On jih je dal čez noč pod avto sušit oziroma, da mu ne bi smrdeli v avtu. Ha, ko smo prišli na destinacijo, nekje 200 kilometrov že daleč, se on spomni na svoje adidaske. Ampak, to ni vse pri njem. Mi ga hecamo, da je že stari. On je tak rekord postavil in si je trojne kupil. Ne, domu je prišel samo z dvojnimi. Kje je ene pozabil, še danes ne ve. No jaz sem ostal brez drona, zakaj in kaj se je zgodilo še danes ne vem in ne bom izvedel.

KAMPIRANJE

No glede kampiranja še bom na hitro napisal. Od začetka je imela Klavdija poiskano neko destinacijo kje bomo divje kampirali. Ampak se to ni izšlo. To smo tudi prvič prakticirali. Nato smo ugotovili, da bomo delali drugače. Ko smo imeli časa še dovolj do večera, smo se peljali po poti proti destinaciji za naslednji dan. In med potjo iskali primeren prostor, vstran od ceste, da smo si postavili šotor. Mogoče nas kdo obsoja, kako se pa umivate, saj ste umazanci. To naj vsak vzame za sebe. Načinov, da se umiješ je ogromno. Plastenk s toplo vodo je bilo v avtu vedno ogromno, prav tako vlažilnih robčkov. Če se en dan prav ne umiješ še nisi umazanec.

Jezik pa je tudi zanimiv. V večjih mestih na znanih znamenitosti znajo angleščino. Drugače pa si smo pisali preko telefona ali pa pogovarjali z rokami. Na bencinski je imela mama kar vedno napisan listek 1000 lir. Ne vemo zakaj, ampak Turčija nas je nekako prevzela. Takoj se bi vsi vrnili nazaj. Imamo že nek načrt, da se vrnemo tja, samo ne drugo leto. Je posebna država, zato pa bereš, da se ogromno ljudi vrača nazaj tja na počitnice in imajo še kako prav. To so naši vtisi iz Turčije. Upam, da ste uživali v branju.