Ko iščemo ideje kam se podati, vedno iščemo, da je pot primerna za celotno družino. Ker imamo zadnja leta tudi dva kužka, moramo poti prilagajat tudi njima. Res, da prehodita večinoma poti sama, sta tudi mala, tako da ju včasih moramo tudi dati v naročje, da ne rabita skakat po skalah. Čeprav ona dva bi vse opravila brez težav. Vedno pred počitnicami v Trenti sta mama in Klavdija poiskala ogromno poti, ki so tam v bližini. Tam smo se pa sproti odločali kam gremo naslednji dan. Midva z atijem se nisva kaj vpletala, nama je bilo glavnem, da obiščeva vrh, ki sta ženski izbrali. 4. avgusta sta se odločili, da gremo naslednji dan na goro z imenom Bela peč/ Monte Bila Pec. Povedali sta, da je naš začetek poti iz Italijanske strani – Nevejski preval, potrebujemo pa do vrha nekje 3 ure.
Kako do izhodišča?
Ker smo mi dopustovali v Trenti, je naša najkrajša pot bila čez Bovec, nato pa na mejni prehod Predel. Pri Rabeljskem jezeru zavijete desno za Nevejski preval – Sella Nevea. Tu se kar do omejenega kraja malo vleče, ampak vas obdaja lepa narava. V Sella Nevea poiščete, kar tudi ne morete zgrešiti, veliko parkirišče, pri spodnji postaji žičnice.
Ko smo mi prispeli, smo komaj našli prostor, ker smo ugotovili, da imajo neko prireditev ali kaj podobnega, ker bila je grozna gneča. Kaj se je dogajalo, smo ugotovili komaj pri koči Gilberti, ki je nekje na pol poti.
Opis poti:
Mi smo izbrali pot, ki je speljana po cesti. Pot je lepo označena, je pa strma. Ker je cesta makedanska in zelo strma, smo to občutili naslednje dni, bedra so nas bolele, to pa zato, ker nismo pravilno hodili. Seveda najlažje je bilo stopat po prstih, ampak nas je to kar naslednje dni stalo bolečin.
Bolj smo se približevali koči, bolj smo slišali neko glasbo. Ker gre gor še ena pot in se malo pred kočo poti združita, so iz druge smeri prihajale ogromne kolone. Mi smo se samo spraševali kaj se dogaja pri koči. Razgledi pa so vedno bolj bili krasni, vse bolj smo videli tudi Kaninsko pogorje. Pri koči Gilberti je bilo ogromno ljudi in glasba, kot nek koncert. Tukaj se odprejo najlepši razgledi na okolico.
Rifugio Gilberti-Bela Peč:
Pri koči se nato spustite v dolino in se sprehodite vse do vojaške utrdbe. Tukaj postanejo razgledi še lepši, obdaja vas kaninsko pogorje ter Bela Peč. Ta pot ni težka, prehodi jo lahko vsak, saj ni nobenega plezanja ali kakšnih klinov, tudi naša dva kužka sta jo prehodila brez problema.
Od sedla do vrha je nekje 15 minut, ker pa je atija bolela noga, je rekel, da na vrh ne gre, da bo počakal s kužkoma kar na sedlu. Na sam vrh, ki tudi ni težaven, smo šli torej samo mi trije.
Na vrhu se nismo mogli nagledat razgledov, ampak smo ugotavljali, da se približujejo neki čudni oblaki.
Hitro smo se spravili do sedla, hitro še nekaj pojedli in proti koči. Bolj smo se približevali koči, bolj se je začelo delati grdo. Pri koči so se tudi drugi začeli odpravljat v dolino, nekateri kar na sedežnico, drugi pa so šli peš. Tudi mi smo se nekako razleteli, kužke si naložili v naročje in smo rekli, čim hitreje moramo v dolino. Jaz sem hitro pobral Ajšo in sva že dirkala v dolino. Mama si pa je naložila Bučkota, ati in Klavdija pa sta hitela vsak po svoje. Naju je pred avtom začel namakat dež, dobro, da sem imel v nahrbtniku pelerino, sva se zamotala, da nisva bila mokra. Hitro za nama sta priletela mama in Bučko. Mi smo že bili en čas v avtu, ko sta malo mokra tudi prišla Klavdija in ati. Ampak še pravi čas, ker kasneje se je močno vlilo, lahko bi bili prav mokri.
Naši vtisi:
Ta pohod se nam je zelo vtisnil v spomin, prvo, ker so nas bedra bolele kar nekaj dni, potem pa še to, ker smo v dolino vsi morali kar hitro bežati. In to še je bila takšna gneča, da smo se komaj prehitevali.
To je bil res en fantastičen pohod na Belo Peč, še danes se večkrat pogovarjamo. Če boste kaj v bližini se podajte gor, ker vam Bela Peč ponuja res lepe razglede in sama pot ni težka. Ker je nas vreme zelo presenetilo, se opremite primerno, ker nikoli ne veste kakšno bo vreme. Ker iz vročega sonca, lahko postane kar mokro in iz vas teče.