Z mamo sva si nekako zadala, da bova Triglav osvojila vsaj 10 krat. Ker, ko ga enkrat osvojiš te nekako vedno vleče na njega, pa čeprav je še ogromno lepih gora. Sam ne vem povedat, kaj je na njem tako lepega, mogoče razgledi, ki so res fantastični. Štiri krat smo ga že skupaj osvojili in to vedno v enem dnevu, nikoli nismo nikjer prespali. Mogoče se komu to zdi naporno, ampak nam ni bilo, čeprav smo se tudi pripeljali iz Štajerskega konca. Ker pa sem jaz imel spet željo se podati na Triglav, seveda mama pa poleg, sva rekla, da bova šla enkrat kar iz Trente, ko bomo tam na dopusti. Saj iz Zadnjice smo šli tudi prvič vsi na Triglav in sva pot že poznala. Že pred dopustom leta 2017 sva z mamo se odločila, da letos pa greva en dan na Triglav čez Komar, ko bomo v Trenti.
Ker smo v Trento prispeli 1.8. in smo gledali, da bo vse dni lepo vreme, se je mama nekako odločila, da greva 4. avgusta sama na Triglav čez Komar. Mama nama je že en dan vse lepo pripravila v nahrbtnik, da sva zjutraj lahko samo krenila. Ampak sva se midva odločila, da bova šla čez Komar, ta pot je malo bolj zahtevna, ampak midva se je nisva ustrašila. Kar je kasneje pokazalo, da ni nič bolj nevarna ali naporna, prav prijetna je bila.
Najina pot:
Ura naju je zbudila ob 4.30, nakar sva hitro zlezla ven iz spalk in tukaj se je tudi najin Triglav čez Komar začel. Hitro sva se oblekla, malo umila ter vsak pojedel en kos kruha. Saj nama je adrenalin preveč delal in sploh nisva bila lačna. Nato je mama zbudila atija, da naju je zapeljal v Zadnjico, kjer se je začela najina pot. Najina pot se je začela nekje ob 4.55, ko je zunaj bila še trda tema. Naju ni preveč motilo, saj sva imela poleg svetilko. Mogoče mami ni bilo najbolj prijetno hodit po temi, vedno se je slišalo neko šumenje po gozdu, zato je vedno prižigala svetilko in svetila, če bi kaj videla. Pot naju je spremljala po čudoviti dolini Zadnjice, ampak se kar vleče in vleče. Pot je od začetka kar lepo zložna in poteka po cesti in čez razgledne travnike, višje pa pride pot v gozd.
Bolj sva hodila po gozdu, bolj se je začelo daniti in je bilo tudi bolj prijetno in lepše hodit. Odpirat so se nama začeli tudi lepi razgledi na okoliške gore, kot so Zadnjiški Ozebnik, zadaj Kanjavec, na drugi strani sva pa videla Kriške pode ter Pihavec. Po dobri uri hoje po Zadnjici sva se malo odpočila.
Pot čez Komar:
Hitro sva nadaljevala najino pot in po dobri uri in pol se je najina pot le odcepila. Kot sem omenil nisva se določila za lahko pot do Doliča, ampak čez Komar. Nisva vedela kaj naju čaka, zato sva bila še bolj navdušena. Pot naju je vodila proti potoku, kar sva ga prečila nato pa se je pot začela strmo vzpenjati po pobočjih. Morala sva kar gristi kolena, če sva hotela katere dele prehodit. Meni, ki sem velik je šlo še kar brez problema, mama pa se je morala včasih malo pomantrati, ampak je bila vztrajna. Nato naju je pot pripeljala do hudourniške grape, po kateri sva se morala vzpenjati s pomočjo varoval.
Po dveh urah in pol hoje sva se odločila, da je čas tudi za zajtrk. Poiskala sva si en lep prostor, kjer sva pojedla najine rogljičke. Opazovala sva tudi Jalovec ter Mangart, ki sta se začela tudi že prebujat, saj ju je sonce že obsijalo. Midva pa sva imela tako srečo, da sva hodila lepo po senci. Dolgo nisva počivala, saj nisva niti imela potrebe, zato sva najino pot hitro nadaljevala.
Pot je spet potekala po strmih pobočjih Komar, nato pa sva spet prišla v hudourniško grapo. Spet sva si pomagala z jeklenicami in varovali. Tudi to grapo sva hitro preplezala, kar sva nato prišla na manj strma pobočja poraščena z ruševjem in grmičevjem. Celo pot sva ugotavljala, da hodiva sama, da ni nikjer nikogar. Nisva vedela zakaj, saj je pot lepo označena in ni težka. Spet sta se nama začela oglaševat želodčka, zato sva nekje ob pol devetih spet poiskala prostor za malo malico. Pač mi smo tudi drugače navajeni, da več kart jemo po malem. Pogledi so nama segali do prelepega Pihavca, pred sabo sva imela Zadnjiški Ozebnik, v daljavi pa sva videla Jalovec in Mangart. Tudi tukaj nisva dolgo počivala, saj sva samo napolnila svoje želodčke.
Samo še malo do Koče na Doliču!
Sedaj naju je pot pripeljala na travnata pobočja, nato pa je naenkrat postala gručasta. V daljavi sva tudi videla pot, ki vodi do Doliča, tam pa sva videla kar gnečo, midva pa sva lepo hodila sama. Ampak ne več, opazila sva da dva pohodnika stopata za nama. Tukaj pa res pot ni bila prijetna, sam droben grušč. Tukaj sva imela pred sabo tudi čudovit Kanjavec. Po 4 urah hoje sva le prispela na običajno pot, ki vodi po vojaški mulatjeri do Doliča.
Tukaj sva tudi poklicala Klavdijo, da sva se javila, da sva ok in sva povedala kako daleč sva že prisopihala. Tukaj sva tudi že videla kočo na Doliču, in malo pred 10 uro sva prispela do razpotja, kjer gre ena na kočo, druga pa na Triglav.
Midva sva šla direktno na Triglav, ker sva rekla, ko greva dol bova šla nekaj pojest. Pot še naju je vedno spremljala po senci, saj sva vedela, ko bova stopila na sonce bo postalo malo drugače, sonce bo kar žgalo. Da ne bo pomote, vedno imamo s sabo sončno kremo in kapo na glavi. Pol ure od koče naju je pot vodila spet po mulatjeri, ki se je kar strmo vzpenjala. Tu sva že pred sabo opazila veliko kolono pohodnikov, ki so se tudi odpravili na Triglav. Tu naprej se je pot nekako tudi zravnala, tak dobiš občutek, kot da več ne pridobivaš na višini. Zato sva se odločila, da se še enkrat konkretno najema. Izbrala sva si prelep prostor, kjer sva imela pogled na Triglav.
Od tukaj naprej pa naju je tudi lovilo sonce, hitro sva se začela mazati. Vso pot vse do stene sva imela Triglav pred sabo.
Plezalni del:
Nekje ob 10.30 sva prispela do stene, kjer pa se pot spremeni in postane težja. Pred nama je bila prava gneča pohodnikov, zato sva morala kar čakat. Imela sva čas, da sva si nadela čelade, ker sva vedela da se v Triglavski škrbini rado kruši kamenje. Saj sva nekako to pot že poznala, saj smo tukaj pred 9 leti že hodili. Ko sva le začela plezat, sva tudi hitro vse preplezala in ugotovila, da ni tako težko, hitro sva prišla do razpotja, kjer gre ena pot na Planiko ena pa na vrh. Tukaj sva srečevala ogromno pohodnikov, ki so se že vračali. Poklepetala sva tudi z eno prijetno družino, ki so imeli dva majhna otroka in sta veselo osvojila Triglav. Pot je lepo speljana ob jeklenicah, ampak skale so ponekod bile kar spolzke, tako da si moral pazit.
VRH
Ob pol 12 sva oba vesela prispela na vrh. Oba vesela, saj sva že petič osvojila Triglav. Takoj sva tudi poklicala Klavdijo ter ji sporočila veselo novico, bila je vesela za naju. Na vrhu sva si vzela kar čas, bilo je prijetno toplo, malo je na čase pihalo. Seveda morala sva vse poslikat, malo posnemat, pa malica je spet sledila. Drugače ne pijeva teh energijskih pijač, ampak za ta pohod sva si pa vzela poleg, da je lepo vsak svojo spil. Moram povedat, da je bila velika gneča na samem vrhu, saj je tudi bilo lepo vreme in so vsi to izkoristili. Po dobri uri sva se le odpravila počasi nazaj dol, morala sva iti res počasi, ker so nekatere skale bile zelo spolzke.
Pot navzdol:
Nekje 13.45 sva prišla nazaj pod steno, kjer sva snela čelade in se odpravila proti koči na Doliču. Med potjo sva tudi ugotovila, da naju je prav opeklo sonce, saj tudi ni čudno, saj naju je non-stop prav žgalo, kar je na tej višini res čudno. Ob 14.25 sva prišla do koče na Doliču, kjer sva si privoščila pravo kosilo. Vsak si je naročil veliko porcijo golaža. Sedaj sva se res konkretno najedla in se ob 15. uri napotila v dolino.
Nazaj sva šla po drugi poti, ne čez Komar. Vso pot naju je spremljalo vroče sonce, tako da sva včasih prav iskala majhno senco, da sva si odahnila. Takšne vročine se ne spomnim, da bi kdaj bila v gorah, kot tisti dan, saj se je tudi poznalo, bila sva cela opečena na koncu, čeprav sva se mazala.
Čeprav, sva poleg imela ogromno vode, sva ugotovila, da nama bo zmanjkalo, seveda samo zaradi vročine. Ampak sva vedela, da je v Zadnjici potoček, kjer si boma lahko napolnila plastenke. Med samo potjo sem tudi mami rekel, da bova šla do kampa peš, ne bova klicala Klavdije in atija, da prideta po naju na parkirišče. Klavdija naju je tudi večkrat klicala in naju spraševala, kje sva da bi prišli po naju. Midva sva vedno lagala, samo da sva si pridobila čas. Pri potoku v Zadnjici sva se malo ohladila z mrzlo vodo, si napolnila plastenke in si namočila noge. Sedaj sva vedela, da nimava več daleč, samo še Zadnjica in pot po cesti do kampa.
Končno v kampu!
V kamp sva prispela ob 19.10 minut, Klavdija in ati sta bila seveda presenečena, da sva prispela peš. Tudi naša dva kužka sta naju bila zelo vesela, posebej naš Bučko, ki je zelo navezan na mamo. Saj je Klavdija tudi povedala, da je non-stop iskal mamo. Vsak si bi mislil, da sva bila izmučena, da naju so bolele noge. Ampak ne, midva nisva čutila utrujenosti, edina težava je bila, da sva bila rdeča in opečena. Še sam lastnik kampa nama je rekel, da sva cela rdeča in bil presenečen, da sva opravila vzpon v enem dnevu.
Tisti dan nama je ostal v lepem spominu, nekaj posebnega. Mogoče zato, saj sva se prvič z mamo odpravila sama nekam v gore. Imela sva res prekrasno vreme, naredila ogromno slik, ki nama bodo ostale v spominu. Zagotovo bova še z mamo to ponovila, mogoče bo kdo šel z nama, če ne pa greva v prihodnosti spet sama. Mogoče si kdo reče kaj lezete na Triglav, ampak je nekaj posebnega, čeprav so tudi ostale gore prelepe. Mogoče so nekatere bolj nevarne in težje dostopne kot naš očak, kot mu pravijo. Če imaš voljo in željo se vse da. To je bil najin Triglav čez Komar in tudi že petič sva ga osvojila.