V okviru srednje šole, ki sva jo s sestro obiskovala je vsak oktober potekala tudi izmenjava dijakov v Srbijo. V oktobru se je šlo v mesto Aleksinac. Klavdija je že šla na to izmenjavo eno leto prej, letos pa sem se odločil da grem tudi jaz. Tako sva se oba s Klavdijo prijavila in bila tudi sprejeta.

1.DAN

V šolski sejni sobi smo bili zmenjeni ob 7.30 uri. Ko smo se vse zbrali smo še samo čakali na voznika, ki nas bo zapeljal v Aleksinac. Po dobri uri čakanja je voznik le prišel, zato smo vso prtljago znosili v kombi. Še pred štartom pa je hišnik še močno pritrdil akumulator in tu je že štart. Končno smo bili veseli da smo se le odpravili proti Srbiji in tu je že prva nezgoda, v križišču na Ptujski cesti je crknil kombi. Po nekaj minutah smo se le spomnili, da bomo poklicali AMZS službo, da nas odpelje do najbližjega servisa. Po 30 minutah čakanja se le pripelje AMZS. Vsi smo bili veseli a kar kmalu tudi žalostni saj so se odpeljali mimo nas. Čez nekaj minutah ta AMZS služba kliče našo profesorico kje smo. Ko jim je profesorica povedala da so se odpeljali mimo nas smo še čakali nadaljnjih 10 minut. In končno so prispeli do nas in nas odpeljali do Renaultovega centra. Tam smo izvedeli žalostno novico da bo popravilo trajalo do tretje ure. Čez približno 15 minutah od žalostne novice je prišel po nas hišnik Biotehniške šole Maribor in nas odpeljal v šolo, kjer smo ob 13.00 uri odšli na kosilo v Škofijsko gimnazijo. Ko smo se najedli nas je čakalo več urno čakanje. In tu je bila ura že 15.00, nakar nam je prišla profesorica sporočit spet žalostno novico, da še bomo na kombi čakali do 16.00 ure in spet je sledilo večurno čakanje. Končno je bila ura 16.00 in končno se tudi z hišnikom odpravili do kombija. Ko smo prispeli do kombija smo se le odpravili proti Srbiji. In pred nami je bilo 9 ur vožnje. Kaj hitro smo prispeli na Slovensko-Hrvaško mejo a pred nami še je bila vedno dolga pot. Čez nekaj ur vožnje (seveda smo spali) smo prispeli tudi do Hrvaško-Srbske meje kjer pa nam skozi ni šlo tako hitro saj so bile dolge vrste.Ko smo končno prišli skozi vrsto in smo se rešili meje smo se odločili da si za pol ure oddahnemo na prvi bencinski črpalki, kjer smo popili kavo. Pol 30 minutah smo se odpravili proti Aleksincu, ampak to ni bilo še samo nekaj minut ampak seveda še 2-3 ure. Čez približno 100 km smo se peljali mimo prečudovitega Beograda. In ko smo bili mimo Beograda ni bilo več dolge poti do Aleksinca. Kar hitro smo prispeli tudi do njega. In ura je bila že 1.45 in končno smo prispeli do Karitasa kjer bomo spali nadaljnjih 6 dni. V postelje smo zlezli komaj ob 2.05 uri.

2. DAN

Vstali smo ob 7.30 uri se uredili, umili in odšli na zajtrk kjer smo prvo predebatirali kako smo spali. Že prvi dan so nam za zajtrk postregli burek. Ko smo se najedli smo šli malo v mesto. V mestu smo bili do 9.30 ure saj smo se potem odpravili v šolo kjer so nas zelo lepo sprejeli. Odpeljali so nas na turnir nogometne tekme.

Ko je bila ura 11.30 smo se odpravili nazaj proti Karitasu. Po desetih minutah v Karitasu je po nas prišla ravnateljica šole in nas odpeljala do župana Aleksinca, kjer smo bili do 12.30 ure. Potem smo se odpravili na ogled Aleksinca in na koncu odšli na kosilo.

Po kosilu smo lahko šli v mesto, ampak to ni trajalo dolgo saj smo se morali v Karitasu dobiti ob 14.20 uri saj smo se odpravili v Sokobanjo, v tovarno kjer pridelujejo in pakirajo čaj. Tam so nas lepo postregli in tudi nekaj čajev podarili. Ogled te tovarne se je končal ob 16.30 uri nakar smo se odpravili v mesto Sokobanja, kjer smo ostali do 17.30 ur in se nato odpravili proti Aleksincu na večerjo.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Po večerji je sledila še samo predstavitev Slovenije zato smo pripravili nekaj Slovenskih jedi. Predstavitev se je začela ob 20.00 uri. Končala se je približno ob 21.00 uri, nakar je sledila pogostitev z jedmi ki smo jih Slovenci in naši so prebivalci Bolgarci naredili sami.

3.DAN

Spet kot vse dni do sedaj smo vstali ob 7.30 uri in se ob 8.00 uri odpravili na zajtrk. Po zajtrku smo imeli prosti čas vse do 9.20 ure, potem pa smo odšli v šolo k pouku angleščine.

Ker pa je profesorica bila tako prijazna, nas ni zadrževala pri pouku, zato nas je peljala gledat nogometne tekme v športno dvorano. Gledanje tekme ni trajalo dolgo saj smo se že 11.35 odpravili na kosilo v dijaški dom. Ko smo se najedli smo šli v Karitas, kjer smo si do 13.30 ure odpočili saj smo se potem odpravili v Niš. V Niš smo prispeli ob 14.40 uri in smo si prvo ogledali park potem pa odšli v mestu kjer smo se lahko samo razhodili do 16.30 ure.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Ko smo se vsi zbrali na dogovorjenem mestu, smo se odpravili proti avtu in kombiju in se odpeljali nazaj v Aleksinac. Ko smo prispeli v Aleksinac smo imeli 1 uro prostega časa, saj smo se že ob 19.00 uri odpravili na odprtje pekarskih dnevov. Ko se je prireditev končala smo se odpravili v Karitas kjer smo spekli pecivo za razstavo. Ko smo pecivo končali smo si z Bolgarkami spekli palačinke, to je trajalo do 23.40, potem pa smo jih seveda pojedli, tako da smo bili budni vse do 00.01 ure.

4.DAN

Vstali smo se ob 7.30 uri in odšli na zajtrk, kjer so nas postregle prijazne gospe. Po zajtrku smo pripravili vse potrebno za pekarske dneve in ob 9.00 uri odšli na pekarske dneve, kjer smo tudi predstavili Maribor in šolo. Naša predstavitev se je končala ob 12.30 uri, saj smo odšli na kosilo. Po kosilu smo se vrnili nazaj na pekarske dneve, tam smo bili do 14.00. Ko smo vse spakirali, smo se odpravili nazaj v Karitas kjer smo dopolnjevali prijateljske vezi s Bolgarkami. Prostega časa smo imeli vse do 17.30 ure, saj smo se potem do 18.30 ure z profesorico odpravili jest v mesto. Ob 19.00 uri pa smo šli gledat gledališko predstavo v kulturnem domu, ki je trajala do 20.15 ure. Po gledališki igri smo šli v Karitas kjer smo z Bolgarkami bedeli vse do 00.20 ure.

5.DAN

Vstali smo ob 7.30 uri in odšli na zajtrk. Po zajtrku smo se zmenili da gremo ob 9.00 v kulturni dom na razstavo kolačev. Tam smo bili vse do 13.00 ure saj smo potem odšli na kosilo.

• 

• 

• 

• 

Po kosilu smo odšli v dom, kjer smo bili do 16.00 ure, saj smo se potem odpravili na razglasitev zmagovalnih kolačev, to je trajalo do 19.00 ure. Ko smo prišli v dom sta nas tam čakala g. ravnatelj Biotehniške šole Maribor in ga. profesorica. Ko smo se pozdravili smo odšli v sobe, kjer smo čakali do 20.30, ko so se vsi gostje pekarskih dnevov zbrali v Karitasu. Z njimi smo imeli zabavo kar do 01.00 ure, ko smo odšli spat.

6.DAN

Vstali smo ob 7.30 uri, kot vse dni do tedaj in ob 8.00 odšli na zajtrk. Ko smo se najedli smo se poslovili od sedaj že dobrih prijateljic Bolgark, ki so šle domov. Ko smo se poslovili smo se šli pripravit za izlet v Lipovac, kjer smo videli samostan. Tam so nas prijazne gospe postregle z čajem.

• 

• 

• 

Ob 12.30 uri smo se odpravili nazaj v Aleksinac, kjer smo imeli prosto vse do 19.00 ure. Ko smo vsi prišli iz mesta, smo si še malo odpočili v Karitasu in ob 21.00 uri smo imeli večerjo. Po večerji smo vso posodo umili ter hrano pospravili. Ko smo vse to naredili smo šli vsak v svojo sobo in se počasi tudi pripravljat za jutrišnji odhod domov v Slovenijo.

7.DAN

Še na zadnji dan smo vstali ob 7.30 uri in ob 8.00 odšli na zajtrk. Po zajtrku smo iz sob znosili vso prtljago, ki smo jo imeli s sabo. Seveda smo prtljago znosili v kombi. Ko smo spraznili sobe in prtljago zložili v kombi smo se poslovili od vseh profesorjev, ki poučujejo na POLJOPRIVREDNI ŠKOLI ŠUMATOVAC. Ko smo se le poslovili smo se vsi vsedli v avto in še zadnjič pomahali profesorjem. In tu je vožnja proti avtocesti, kjer se je začel pogovor ali gremo v Beograd ali ne. Na koncu smo prišli do dogovora, da gremo v Beograd. Po poti proti Beogradu smo zatisnili oči da nam je hitreje minil čas. Čez slabo uro in pol smo se le pripeljali v prelepi Beograd. Prvo kaj je bilo potrebno poiskati je bil parkirni prostor in tu je prišla ideja da gremo v parkirno hišo. Ko le najdemo prostor v parkirni hiši, hitro vzamemo svoje stvari in se odpravimo v Beograd. Prva ulica, ki smo jo obiskali je bila polna raznih gostiln kjer se dobro je in pije.

• 

• 

Ko smo predelali vso to ulico smo se odpravili proti Kalemegdanu. Ker pa smo po poti na Kalemegdan videli živalski vrt smo se vsi skupaj odločili, da prvo obiščemo živalski vrt. Ogled živalskega vrta je trajal 1 uro, to pomeni da smo ogled začeli ob 13.00 uri in si ga ogledovali vse do 14.00 ure. Po ogledu živalskega vrta smo se odpravili še na Kalemegdan, kjer je razviden celoten Beograd.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Seveda še to ni bila zadnja obiskana atrakcija v Beogradu, saj smo si še morali ogledati glavno ulico v Beogradu, to je ulica Kneza Mihajlova. In tu se je prikazal konec našega pohoda po Beogradu, zato smo se počasi vračali k kombiju.

Ko pridemo k kombiju se začnemo že vsedavati v kombi, ko zaslišimo profesorico ,ko reče “vsi ven iz kombija”.  Vsi ne vedoči zakaj hitro pogledamo proti njej in nam pokaže strto celotno sprednjo steklo na sprednjih desnih vratih. Seveda nas je v tistem začelo skrbeti kaj se dogaja, zato smo takoj zašli v prtljažnik, kjer smo opazili, da so ukradli en kovček (od Klavdije) z vsemi oblačili in spominki ter nahrbtnik v katerem je bil prenosni računalnik in lovska oprema. Ravnatelj je v tistem začel klicati policijo a mi, katerim je kaj izginilo sporočati domov svojim staršem. Vsi ne vedoči kaj se bo zgodili smo čakali na policijo, ki je popisala kaj vse je izginilo ter nas poslali na policijsko postajo. Tam smo čakali vsaj eno uro, da je g. ravnatelj podal izjavo, mi otroci ter dve profesorici pa smo zunaj naredili kartonasto steklo, da se profesorica ni vozila na prepihu. In naša vožnja v Slovenijo se je pričela komaj ob 16.30 uri. Ampak tu še ni bilo konec Beograda, saj smo se še 15 min vozili po Beogradu, ker nismo vedeli kje se gre na avtocesto za Zagreb. Ko smo avtocesto le našli nas je avtocesta kar hitro pripeljala do Srbsko-Hrvaške meje. Mejo smo prečkali zelo hitro saj smo se peljali čez EU pas. In tu je nadaljevanje vožnje. Čez nekaj ur vožnje še seveda prispemo na Hrvaško-Slovensko mejo in na Hrvaški meji kjer želimo pokazati svoje osebne nas čaka presenečenje-policaj, ki bi moral osebne pregledati je sladko spal. In končno smo prispeli v Slovenijo kjer sem jaz in sestra na prvem počivališču zapustila kombi in pot proti domu nadaljevala z mamo.

V tem dnevu smo ugotovili da se lahko sreča kar hitro spremeni v žalost. Ampak celotna izmenjava pa je bila prečudovita izkušnja.