Mogoče se sedaj kdo vpraša zakaj sem dala naslov jugovzhod in vzhod Turčije? Ker bom v ta blog dala nekaj mest oziroma krajev, ki smo jih mi obiskali v tem delu Turčije. Navadno napišem naslov mesta in potem to mesto opišem. Pri Turčiji bo malo drugače in vem, da vam bo tudi tako všeč, mogoče vas bo tudi ta del Turčije pritegnil za obisk. Ta del jugovzhodni ter vzhodni del Turčije ni med turisti tako obiskan. Mi smo samo v Mardinu videli ruske tablice in to je bilo vse. No, da povem katere kraje oziroma kaj bom opisala. Obiskali smo Sanliurfo, Harran, Dara Mesopotamia Ruins, Mardin, Midyat in Kalecik.

Kako smo prišli na idejo za ta del Turčije?

Kako smo se sploh odločili za ta del Turčije? Tukaj je bila pobudnica naša mama. Ko je omenila, da če gremo v Turčijo gremo vse do Mardina, sem ji spet rekla, da je malo nora, kam bo šla tako daleč. Danes se bi jaz isto odločila, bi takoj šla še dalje. Ampak ona je vztrajala in, ko sva videli, da lahko naše počitnice podaljšamo sva naredile plan tudi na jugovzhod in vzhod Turčije. Njej je bilo glavno, da obišče še prej mesto Adana, potem pa nadaljuje pot vse do Mardina. Ko sem tudi jaz potem pogledala malo fotografije iz teh krajev ter pogledala video od Eve, Slovenke, ki živi v Istanbulu (spodaj si oglejte njen video, ki je nam dal navdih za obisk tega dela Turčije), sem se tudi takoj zaljubila v to mesto. No, pa je nastal plan tudi v ne obljubljene kraje, kjer lahko rečem se svet ustavi, saj je nekaj posebnega, kot bi prišel v drugi svet.

Narava&ljudje

Preden bom opisala na kratko določene destinacije oziroma kraje se bom posvetila sami naravi ter domačinom v teh krajih. Naenkrat smo ugotovili, da zapuščamo zeleni del Turčije. Vse je postajalo drugače, pokrajina se je začela spreminjati v suho, nikjer zelenja, ni bilo več nasadov sadja, kot smo bili navajeni. Vse je bila ena velika pustinja, če razumete. Nam se je to zelo dopadlo, čeprav je bilo tudi tukaj bolj vroče, kot do sedaj. Ceste so bile ravne, neskončne, okoli tebe pa ničesar, vse nekako sivo z hribčki. Mi smo se navadili že po celotni Turčiji, da ko smo imeli nekje četrt tanka še bencina smo natankali, čeprav je bilo ogromno bencinskih črpalk. Ampak tukaj je bilo drugače, bencinsk ni bilo več tako pogosto, zato je bilo to zelo dobro, da smo vedno imeli bencina oziroma dizla dovolj.

Na sredi ničesar so si naredili dom

Ker tukaj samo se tudi vozili po dve uri po istem svetu, nikjer nič, samo čudovita pusta pokrajina, vse suho. Mogoče bi za koga bilo to dolgočasno in brez veze, seveda vsak ima drugačno videnje in su mu drugačne stvari všeč. Smo se vozili po enem delu, težko povem v kateri kraj smo se peljali, samo vem, da je pot bila zelo dolga. Recimo nikjer ničesar, naenkrat pa si videl nekaj barak in, da so si ljudje na sred ničesar uredili dom. Samo lahko povem, da smo opazili, da elektriko so imeli, ne vem kako je bilo z vodo.

Smo pa tudi na določenih delih opazili zelene njive, če se ne motim, to so bile njive bombaža. Ampak vse te njive v tej pustinji so namakali. Od kje so vzeli vodo nam ni bilo jasno, saj nismo videli niti ene reke ne jezera.

No pa gremo na domačine, ki živijo v teh koncih Turčije. Kot prvo moram povedati, da so po celotni Turčiji prijazni dobrega srca in ti z veseljem pomagajo. Ampak v tem delu se meni vidi, da so še bolj prijazni, srčni ljudje. Prva postojanka je bila Sanliurfa, kjer smo doživeli prvi tako kontakt in dobrosrčnost ljudi. Seveda smo bili edini turisti tukaj in so nas takoj opazili, če ne drugega nas so opazili takoj po dveh kužkih. Kužke, ki so lastniški sploh ne srečaš nikjer. To so nas na veliko pozdravljali merhaba, abe čaj so nam pravili. Tukaj je za njih angleščina španska vas, ne vem če je kdo kaj razumel. Ampak če se vsak po svoje pogovarja se zmeniš. Znali so edino vprašat iz katere države prihajamo. Samo smo ugotovili, da nas zamenjujejo s Slovaško, kot povsod.

Blizu Sirije

Neverjetno kako so se hoteli fotografirat, vedno so nam nekaj razlagali. Ampak vse to se je nadaljevalo vse do Midyata. Tukaj so ljudje čist drugačni, saj ne srečajo turistov pogosto in so jih zelo veseli. Jugovzhod in vzhod Turčije vsi vemo, da je blizu Sirske
meje. Mama je dobila nekaj sporočil, naj se pazimo, naj ne hodimo tja, ampak mi se na to nismo niti ozirali. Vedeli smo, če bo kaj narobe, bi nas policija obrnila.

Policijske kontrole

No, pa smo pri policiji v teh krajih. Ja, tukaj je več policije na cestah, kot drugod po Turčiji. Nas so v enem dnevu kar tri krat ustavili, ampak to je bilo zelo zanimivo. Ko imajo oni kontrolo na cesti, postavijo znak, kar kakšen kilometer že prej, tako da veš kaj lahko pričakuješ. Malo pred kontrolo imaš še en znak in takrat te policaji dajo na poseben pas. Nekatere spuščajo naprej, druge pa na pas za kontrolo. No, pa mamo prvič ustavijo, postavijo na pas za kontrolo. Pride policaj do mame, on kar po Turško nekaj govori. Mama je že imela pripravljene dokumente od avta. On tisto prometno in mednarodno vozniško obrača levo in desno in reče naj mu da passport. Mama vzame vse štiri potne liste in seveda išče svoj potni list, policaj ji prvega vzame kar iz roke in
to je bil moj potni list. Spet nekaj gleda, da mami vse nazaj pomaha ji, se nam nasmeji in reče bye. Sploh ni vedel kaj je gledal.

Dve kontroli pa sta bile še bolj zanimivi. Prvo nas dajo na pas za kontrolo, ko pa je zagledal tablice, prav se je ozrl v njih nam je takoj pomahal, rekel bye in nam na veliko mahal. Take kontrole smo še potem imeli v naslednjih dneh, ko smo bili v teh
krajih. Sploh pa nismo se počutili ogroženi ali v kakšnem strahu, saj vemo, da vojne več ni. Mi smo se tudi vozili tik ob meji, kar lahko vidite po fotografijah. No pa se posvetimo krajih, ki smo jih mi obiskali, da vidite kaj lahko vidite.

Sanliurfa

Mislim, da o tem mestecu ne najdeš kaj po družbenih omrežjih in drugače po spletu. Sem ga nehote našla na zemljevidu, ker sem videla, da se bomo čez njega oziroma mimo peljali. Tudi nekako smo vedeli, da bomo morali tukaj nekje prespati. Zanimivo malo
mestece, ki te navduši. Seveda mesto ima stari del in novi del. Kot po navadi, je vedno stari del mesta tisti, ki nekaj ponuja. V novem delu so stolpnice in nimaš kaj za videti. Že, ko smo se v mesto pripeljali smo zagledali neke grobnice, ki jih prej nisem opazila na zemljevidu. Oh, smo si rekli, to si gremo pogledat, ker so nas te grobnice po Turčiji zelo pritegnile.

Iščemo mi Otopark ( parkirišče ), vidimo, da so avti ob cesti parkirani kar ob tej grobnici oziroma muzeju na prostem. Nič parkiramo mi avto in dobro, da Žan opazi listke na avtu, na drugi strani pa redarsko službo in Zabite ( to so tudi neki policaji ). Opa, smo si rekli, gremo mi iskati pravo parkirišče in smo ga tudi našli. Vstopimo v ta muzej grobnic in iščemo, kje plačamo vstopnino. Ne vem pride en prijazen vodič, ki je zelo obvladal angleščino, se nam je ponudil, da nas bo vodil. Rekel nam je, da ne rabimo nič plačati, nad nami pa je bil tako navdušen, da smo prišli tako daleč. Kar nekaj krat nas je fotografiral, saj nas je kasneje tudi objavil na IG. Od nas je dobil tudi darilce, ki smo si ga naredili že doma.

Nato smo se podali do Balikligol, prevod je Ribnik svete ribe. Ribnik obdajajo vrtovi, ki so nekaj posebnega, v samem ribniku plavajo ribe. Seveda tukaj je tudi mošeja kar iz leta 1716. Podali smo se naprej, kar smo prišli do bazarja. Tukaj res lahko najdeš vse kar ti srce poželi. Bazarji so nas očarali, hahah pa vedno kaj od tam nesli. Tu smo bili spet prava atrakcija ali kako se bi izrazila. Za nami si samo poslušal abla, abe, merhaba in čaj so ti na ponujali na vsakem koraku. Majhno mestece je vredno obiska.

Harran

Navigacija nas je pripeljala do kraja Harran. Ampak to kar smo mislili si ogledati tam ni bilo. Ustavimo se, da pogledamo kje so te stožčaste hiške. Potem pa se zraven nas ustavi en avto, gospod mamo nekaj sprašuje seveda po Turško. Mama ga prvo čudno gleda, potem pa mu z roko nakaže kaj iščemo. On reče meine Haus in pokaže naj se peljemo za njim. Peljal nas je do muzeja oziroma točno do teh hišk. Spet so nas oblegali ljudje, ker prvo pogledajo na tablice. Predstavil se nam je en vodič, ki je po čudežu vedel dobro angleščino. Rekel je naj mu na koncu plačamo kot eno napitnino (torej znesek po naši izbiri).

To so posebne hiške s posebnimi strehami. To je starodavno mesto v Zgornji Mezopotamiji. Samo mesto Harran je bilo poseljeno že 6000 let pr.n.št. V teh hiškah so živeli vse do leta 1980. Tudi danes lahko tukaj prespite. Sprehodite se lahko po celotni vasi, kjer vas tudi pričakajo otroci, ki bodo veseli, če jim kaj daste. Pravijo, tako nam je povedal tudi vodič, da tukaj več ne živijo, ampak nam se je zdelo drugače. Ko smo se po tej vasi sprehajali smo videli, da so tukaj ljudje, otroci in so prihajali iz teh hišk, ki
so iz blata. Hiške so bile narejene tako, da je bilo pozimi znotraj toplo, poleti, ko pa temperature dosežejo tudi 50 stopinj, pa je hladno. Tu res vidiš nekaj drugačnega, lahko doživiš tisto revščino, saj tukaj res nimajo ničesar, prav tako v tej suši, vročini ne morejo ničesar pridelati. Ampak vidiš, da so srečni nasmejani, mislim, da nasmeh ni lagal. Saj, če malo pomisliš, ti ljudje ne vedo kaj je drugačno življenje. No, to je moje mišljenje.

Dara Mesopotamia Ruins

To so spet grobnice v bližini mesta Mardin oziroma nekje 30 kilometrov pred samim mestom. Zato za vse ljubitelje zgodovine vam priporočam obisk. Same ruševine oziroma grobnice Dara, je najbolj znano mesto v Mezopotamiji. Ima kar 7000 letno zgodovino. Tukaj ne plačate nobene vstopnine, kar lahko rečem, da je res čudno. Ker v Turčiji se za vse plača vstopnina, ki pa res niso visoke. Pravijo tudi, da je Dara kraljestvo mrtvih, ker so verjeli da bodo vstali, ko bo prišel čas. Nas so take grobnice, ki jih je res ogromno po Turčiji, navdušile. Imajo nek poseben pečat, so nekaj neverjetnega.

Mardin

To pa je mesto, ki ti res ostane v lepem spominu. Prav je imela mama, ki si je res želela to mesto pogledati. Mesto se deli na stari del in seveda novi del mesta. Novi ni zanimiv, saj so stolpnice in nimaš kaj videti. Zato pa je stari del nekaj posebnega. Tu ne vidiš
pisanih hiš, kot drugod. Same hiše se podajo z barvo, ki jo obdaja okolica. Tu so samo kamnite hiše ena poleg druge, ozke ulice. Ljudje prijazni, te spet pozdravljajo na vsakem koraku. Tukaj najdeš mir, drugačnost same Turčije.

Mesto samo ni veliko, lahko si ga v celoti ogledaš v enem dnevu, ampak žal ti bi bilo, da naslednji dan greš že dalje, zato ostanite več kot en dan. Nad mestom se nahaja grad, ampak je zaprt za obiskovalce. Mi smo se eno večer sprehodili pod sam grad, kjer smo imeli res lep razgled na mesto ter vse do Sirije. Saj se Sirija nahaja samo 30 kilometrov vstran.

Mi smo eno noč prespali v apartmaju. To je tudi zanimiva zgodba. Ker navigacija ni našla našega apartmaja, je do nas prišel lastnik. Usedel se je v naš avto , z njim sta šla mama in Žan in so se odpeljali cel krog, da so prišli do enega hotela. Midva z atijem sva počakala na mestu, kot nama je lastnik rekel. Pred hotelom smo dobili brezplačen parkirni prostor, potem pa se levo, desno sprehodili po ozkih ulicah do našega apartmaja. Prijazen lastnik nam je še pomagal nesti kar smo imeli. Ko pridemo v apartma mama reče, kdo ve sedaj pot do avta.

Ker smo pa nekaj pozabili v avtu gresta mama in Žan v avto. Kar dva krat sta zgrešila ulico, da sta prišla tja, in tudi potem nazaj. Zanimivo avto imajo parkiran lahko čisto na drugem koncu, od tam kjer so doma. Samega lastnika smo potem srečali malo pod gradom. No, on je nas spoznal in nam povedal, da je tukaj on doma. Kje ima on lahko avtomobil parkiran se mi še danes ne sanja. Sedaj si lahko predstavljate kako je v takem mestu živeti, kako so ozke ulice. Ampak mesto ti da nek pečat, res je neverjetno, posebno kako se lepo poda s samo okolico.

Midyat

Samo eno uro iz Mardina se skriva to mestece, ki lahko rečem je čist podobno Mardinu. Njegova podoba je ista, ima tisti čar barv kamna. Ampak tudi to mesto se lepo poda z okolico. Če boste kdaj tukaj si tudi za to mesto najdite čas. Je pa znano tudi po tem, da ti zamotajo te rute na glavo. Ker tukaj so imeli vsi na glavi zamotane res posebej rutke. Tudi mi trije, ati ni hotel, smo se predali temu. Z veseljem smo jih imeli na glavi cel dan, pa še lepo smo zgledali.

Kalecik

Mi smo imeli neko željo, da se čim bolj približamo Sirski meji. Zelo nas je vleklo tja, ker smo hoteli to doživeti in videti. Najprej smo iz mesta Midyat hoteli narediti navigacijo do mesta Nisibis, potem pa lepo ob meji do mesta Mardin. Ampak potem sem jaz našla ta Kalecik, ki je zgledal, kot en grad. Spet smo se vozili po čudoviti naravi, cesti, obdajali pa so nas hribi. Ampak to niso hribi, kot pri nam, pusto vse, brez zelenja.

Preden smo zavili na stransko cesto v hrib smo videli, kot en grad. Ampak, ko prideš na cilj je to nekaj drugega. To je ena majhna vasica, kjer se svet res ustavi. Tukaj v teh podrtijah, bi mi rekli, živijo ljudje. Srce se ti ustavi, ko vidiš kje še živijo ljudje, kakšna vročina je tukaj. Nam je tukaj kazalo 47 stopinj, vroče je bilo grozno. Sami smo se tukaj sprehodili. Ko smo se vračali nazaj na glavno cesto, so domačini tudi prodajali sadje. Smo se ustavili in kupili od njih marelice ter breskve. Ker si res zaslužijo, da nekaj prodajo.

To je bilo naše potovanje po jugovzhodnem ter vzhodnem delu Turčije. Tukaj bi lahko še ostal, lahko bi se predstavili še dlje. Čeprav ni več pisano, ni zelenja, ni več nasadov sadja in zelenjave, je nekaj posebnega. Kot bi prišel na drugi konec sveta. Se vidi, da si bližje Iranu in Siriji. Saj smo se potem peljali čisto ob bodeči žici, videli smo vojake na teh razglednih stolpih, nekje 100 metrov od ograj in to zelo pogosto.

Kdo bi si mislil, da bom to kdaj videla, povem da je tudi ati bil nad tem zelo navdušen. Mardin nam bo tudi ostal v spominu, saj je Žan ostal tukaj brez drona. Mogoče si kdo reče kaj pa ga povsod spušča, ampak to raje zadržite za sebe. Škoda nam je samo posnetkov, ki smo jih izgubili, drona pa imamo nazaj, je dobil novega. Nismo bili zadnjič v tem delu Turčije, ker v Turčijo se še sigurno vrnemo, ostalo je ogromno še za videti. Spet en daljši blog, upam, da vam je bil všeč in vas bo kdaj pot sem zapeljala. Ker nikoli ne reči nikoli. Jugovzhod in vzhod Turčije vas bo pustil brez besed.