Ko smo iskali Izlete oziroma pohode na našem dopustovanju v Trenti, je Klavdija tudi našla prelep pohod na Florjanko – Monte Florianca, 1653 metrov visoka gora, ki pa se nahaja v Italijanskih Julijskih Alpah. Naše izhodišče naj bi bilo v Trbižu, kar pa ni bilo daleč. Ampak takrat Klavdija ni malo bolj raziskovala, da bi ugotovila, da je to poleg znanih Sv. Višarjem. Ona je opazila, da je na vrhu lep razgled, nekje 2 uri hoje, pa zgoraj naj bi bilo akumulacijsko jezero. Po tem sva se pa midva z mamo še odpravila na Svete Višarje.

Svete Višarje; to je romarski kraj Slovanov, Romanov in Germanov. Je zelo znana romarska pot, na njo se podajo pohodniki ter različni romarji. Na 1766 metrov vas lahko popelje žičnica ali pa se podate po lepi planinski poti do samega vrha. Na vrhu je znana cerkvica Marijino svetišče. Ne rabite verjeti v boga, da obiščete Svete Višarje vsaj enkrat v svojem življenju. Je čudovit izlet ter pohod, kjer vas na vrhu pričakajo veličastni razgledi na Jalovec, Kamniti lovec ter Mangart. Če hočete več zvedet o zgodovine, se podajte na Svete Višarje in boste zgoraj izvedeli. Jaz vam bom samo opisal naš izlet oziroma pohod.

Čeprav nismo imeli v planu osvojiti Svete Višarje ampak samo Florjanko, ki je na sosednjem bregu, sva midva z mamo sama se odpravila sem. Kako je vse skupaj nama to uspelo pa si preberite v nadaljevanju.

Izhodišče:

Naše izhodišče je bilo Žabnica, to je blizu oziroma še v Trbižu na Italijanski strani. Do Trbiža pridete iz Kranjske gore čez mejni prehod in samo ravno do kraja ali pa čez Predel pa vas pot pripelje do Trbiža. Vožnjo samo nadaljujete ravno za Udine in Žabnice – Camporosso in Valcanale. Malo moraš gledat italijanske napise, da se ne izgubiš. Takoj za trgovino Eurospar, zavijete levo ter se peljeta samo ravno. Hitro pridete, že po nekaj metrih do parkirišča, dalje se ne morete peljati z avto, tako, da ne bo težko najti parkirišče.

Opis poti:

Nato vas pot pelje mimo par hiš kar po cesti. Takoj je bilo mami čudno, da so na poti kipi Jezusa. Tudi dalje naprej po cesti, ki vodi naprej so kapelice in v njej Jezusovo trpljenje. Mama je šla nekaj na telefon brskat, dobro, da smo že imeli podatke in ugotovila, da je to romarska pot, ki vodi na Svete Višarje.

Celotna pot vse do Višarske planine je lepo speljana po gozdu in spremljajo vas slike križevega pota. Seveda mi smo bili napoteni na planini na levo pot, ker smo šli na Florjanko. Na sami planini smo si privoščili malico, ampak imeli smo zelo lep obisk oslov. Sploh se niso hoteli umaknit, dokler ni prišel po njih lastnik.

Tukaj sem tudi jaz začel malo raziskovat po telefonu in ugotovil, da je na drugi strani, če gremo desno Svete Višarje in naj bi bilo do vrha nekje pol ure. Nič, mi smo lepo šli po poti na Florjanko, kjer je na vrhu res krasen razgled, ampak akumulacijsko jezero brez vode.

Krav v poletnem času tukaj ne manjka, ki so prav domače in če bi tukaj radi imeli malico, vam ne bo uspelo, ker vam bodo krave nagajale. Ko smo se naužili razgledov in seveda vse poslikali, smo se vračali nazaj proti Višarski planini.

Pot na Svete Višarje:

Jaz sem omenil, da grem gor na Svete Višarje in če gre kdo z mano. Mama je takoj rekla, da gre zraven, Klavdiji ni bilo, ker jo je nekaj kolena bolela, ati pa tudi ni hotel. Tako sta se ati in Klavdija vračala s kužki v dolino, midva z mamo pa na Svete Višarje. Vedela sva sedaj kam iti, ker gor je bila videti kar široka cesta. Od Planine pa naprej do prvega razpotja je grozen klanec. Kolena sva si prav grizla in tudi pošteno sopihala.

Tukaj na razpotju pa je prišlo do problema, nisva imela signala in table vse v Italijanskem jeziku. Prej pa nisva pogledala kako se italijansko reče Svete Višarje. Nič rekla sva si greva po desni cesti, ki je videti smučišče, saj so tukaj tudi eni hodili gor. Malo se je vleklo, da sva le prišla do table, da sva vedela, da sva na pravi poti, tukaj je bilo že ogromno ljudi, ker tukaj je vodilo kar nekaj poti do sem.

Kaj je na vrhu?

Sledil še je mali vzpon po ozki poti, da sva zagledala znamenito cerkev. Svete Višarje je kot ena majhna vasica, cerkev, ki sva jo tudi obiskala, stojnice s spomini ter majhni lokali, kjer se lahko okrepčate. Tukaj sva se kar lep čas zadrževala in ogledala okolico, ker je res enkratno. Nato sva se pa vrnila nazaj v dolino, ampak sva našla malo krajšo pot.

Res se splača obiskati Svete Višarje, če le imate kaj kondicije ste nekje v treh urah na vrhu. Ne bo vam žal, če pa vam kondicija nagaja pa se popeljite s sedežnico. Razgledi in vse kar je na vrhu vas bo navdušilo.