Mislim, da vsi kateri se odpravljajo pohajkovat po Romuniji, ne pozabijo obiskati visokogorske ceste Transfagarasan. Mislim, da je to želja vseh, saj že same fotografije, ki so na družbenih omrežjih so nekaj posebnega. Zato pa vsi čakajo na to cesto, da jo lahko prevozijo. Tudi naš plan je bil to cesto prevoziti, ko se bomo odpravili iz Bukarešte. Mama mi je enkrat omenila, da obstaja še ena visokogorska cesta, ki je večja oziroma pridemo na najvišji prelaz. Ampak sva si rekle, da bo nam to ostalo za drugič, to je pa cesta TransAlpina.
Ampak rečejo, nikoli ne reci nikoli. Kot sem že v enem od prejšnjih blogov omenila, nam je malo načrte poti spremenil lastnik kampa. Še danes smo mu hvaležni, da nas je napotil na drugo pot in, da smo prevozili tudi visokogorsko cesto TransAlpina. To pomeni, da nam je uspelo prevoziti kar obe cesti in vsaka je nekaj posebnega, nudi drugačne lepote ter razglede. V nadaljevanju bom opisala obe cesti ter vtise, ki jih lahko doživiš. Obe cesti pomeni, da lahko prevoziš, podobno, kot naš prelaz Vršič. Na eni strani gor prideš na prelaz in dol po drugi strani. Lahko pa se na prelazu obrneš in greš nazaj po isti poti dol, ampak to ni več doživetje. Zato planirajte tako prenočišča, da na drugi strani nekje prespite, ker vam lahko vzame kar cel dan vožnje. Zakaj pa, pa boste izvedeli v nadaljevanju.
TRANSFAGARASAN
Kot sem že omenila, iz Bukarešte smo se podali na to težko pričakovano cesto. Če smo naredili navigacijo za naslednji kamp, se je seveda na vsak način hotela navigacija izogniti te dolge ceste. Zato je mama kar dobro načrtovala to pot in je najprej v Google navigacijo napisala Barajul Vidraru ( 45.366529, 24.629862 ), to je jez oziroma največja hidroelektrarna v Evropi.
To pomeni, da začnete samo vožnjo na jugu in se peljete proti severu. Naša pot nas je peljala čez mesto Curtea de Arges, ki se ga splača obiskati. Naš plan je bil tukaj se ustaviti in si pogledati nekaj znamenitosti, ampak smo ugotovili, da ne bo šlo skozi. Zato smo se samo ustavili v trgovini in na bencinski, saj smo vedeli, da kmalu pridemo na zelo dolgo in vzpenjajočo cesto. Cesta je v celoti dolga 150 kilometrov, vedeti morate, da cesta ni ravna in prav tako se vzpenja, saj pridete na prelaz, ki je na višini 2042 metrih.
Prav tako je to najbolj turistična in obiskana cesta, zato se je med vikendi izogibajte, ker se lahko ta čas kar po troji. Hitro po mestu Curtea de Arges, nekje 6 kilometrov naprej se začne prav cesta Transfagarasan. Če boste tablo zgrešili, boste hitro opazili, da se je začela ta zanimiva vožnja, ampak na poglede oziroma razglede boste morali še čakati. Iz mesta do jezu je nekje 40 minut vožnje in nekje 31 kilometrov. Edino to lahko rečem, da do jezu ni cesta kaj zanimiva.
Ne lažem, je bilo mogoče 1 kilometer pred jezom, da se je začela naša pustolovska vožnja. Mogoče ste že slišali, da tukaj lahko srečate medvede, ki se lepo sproščeno sprehajajo ob in po cesti. Že ko je mama videla tablo Transfagarasan, je rekla nam naj gledamo ob rob ceste in smo zelo pozorni na medvede. Saj to je bila tudi naša velika želja, da vidimo kosmatinca v živo. Naenkrat naletimo na kolono avtomobilov, ki stojijo ob cesti, ljudje pa skačejo po cesti in nekaj fotografirajo. Ja, to sem si rekla, medved na cesti. Vsi smo bili naenkrat zunaj in ga občudovali ter fotografirali. In ni bil samo en, bila je mama medvedka ter dva njena mladiča.
Če tega ne doživiš, ti nihče ne verjame. Medvedka sploh ni bila napadalna, ljudi ogromno okoli, da smo fotografirali. Lahko rečem ,na tri metre smo se približali medvedki in ju snemali ter naredili ogromno lepih fotografij. Bilo je neverjetno doživetje, težko opišeš to z besedami. Ustavili smo se na jezu, ter se podali na razgledno točko. Tukaj smo tudi že ugotovili, da se bomo morali malo obleči, ker postajajo tukaj malo drugačne temperature. Ko se podamo dalje na pot, nismo prispeli daleč, spet imamo srečo in naletimo na medveda na cesti.
Sedaj je bil sam in se lepo on sprehaja mimo našega avta ter pozira. Spet smo se zadržali nekaj časa, ker to je res nekaj neverjetnega, da vidiš medveda tako blizu. Ampak to ni bilo zadnje srečanje, še eno smo imeli, spet mamo z medvedoma, ki so ob cesti jedli lubenico. Sedaj veste kaj vas lahko zadržuje, da se ta pot tako vleče. Vlečejo se tudi naslednji kilometri, dokler ne prevoziš Lacul Vidraru, to je jezero, ki je neverjetno veliko in se vleče od jezu. Takrat pa se začne malo drugače. Začnejo se odpirati lepi razgledi in prav tako postane cesta to kar pričakuješ.
Vijejo se dolgi ovinki v levo in desno, dokler ne prideš do prvega velikega slapu Capra, ki je tik ob cesti. Ob cesti boste tudi opazili stojnice domačih ponudnikov, ki vam ponujajo domače dobrote in to po zelo nizkih cenah. Tudi nas so cene presenetile ter njihove klobase. Mama in Žan sta nakupila ogromno različnih suhih mesnin ter ovčji sir. Te mesnine smo še potem pripeljali domov, toliko sta vsega prinesla v avto.
Tukaj pa se je pri nam tudi zelo spremenilo vreme, začel je padati dež in pokazale so se meglice. Zelo smo bili razočarani, saj smo vedeli, da ne bomo mogli narediti tistih fantastičnih fotografij. Preden pridete na sam prelaz greste čez dolg tunel, ki loči sever in jug ceste.
Tukaj imate tudi plačljivo parkirišče na samem prelazu ter ogromno vsega. Mi smo parkirali malo bolj naprej ob cesti in se odločili, da gremo na ogled po parih. Ker je grozno začelo deževati in nismo hoteli ven na dež vlačit kužkov. Ko sva šle midve z mamo je malo nehalo deževati, tako da sva se napotile do jezera Balea, ki se nahaja samo malo nad parkiriščem. Ati in Žan sta ga izpustila, ker sta že itak prišla cela mokra in premražena v avto.
Če je lepo vreme, bi tukaj lahko ostal ure in ure in se sprehajal po tej čudoviti naravi. Nič mi smo hitro nadaljevali pot naprej, kar pomeni, da se je cesta začela spuščati. Nekaj krat smo se ustavili ob cesti, da smo lahko fotografirali to ovinkasto cesto, dež nas ni prestrašil ter občudovali prelepe razglede ter slapove ob cesti.
Voda je sedaj ob dežju kar drvela po skalah in videli so se pravi potoki, ki so tekli v dolino. Nekaj neverjetnega kaj lahko tukaj doživiš, čeprav smo imeli dež nas je vse presenetilo in smo morali biti zadovoljni, čeprav je Žan bil malo razočaran, da ni mogel spustiti drona.
TRANSALPINA
Kot sem omenila že par krat, nam je to cesto priporočil lastnik kampa Salisteanca. Cesta je bila, lahko rečemo, kar v bližini, ampak smo spet vedeli, da nas čaka dolga pot, ker bo ogromno ustavljanja ter fotografiranja. To cesto lahko najdete pot to oznako DN67C. Tukaj smo pa začeli našo pot na severu in se podali proti jugu.
Ta cesta je dolga 146 kilometrov in vas pripelje na prelaz visok 2145 metrov, Pasul Urdele. Najprej nas je pot vodila čez vasice, ki se nahajajo res v odročnih krajih. Nato vas tudi pripelje do jezera Oasa in do jezu, kjer se seveda morate ustaviti in kaj denarja zapraviti, saj tudi tukaj ne manjkajo prodajalci spominkov.
Od tukaj dalje se tudi začne tisto najbolj zanimivo, kar pričakuješ na teh visokogorskih cestah. To so fantastični razgledi na pokrajino, gore ter seveda, ko pogledaš nazaj na vijugasto cesto. To je čar teh cest, ko se po njih vozite. Tukaj mogoče pot poteka malo hitreje, vsaj nam se je tako videlo in tukaj ne boste srečali medveda.
Smo pa imeli seveda lepo sončno vreme, kar smo bili veseli. Na samem prelazu smo se ustavili in se sprehodili ter naužili teh razgledov, ki so segali daleč naokoli. Tukaj najdete tudi kar ogromno ponudnikov, ki vam ponujajo od hrane, pijače, spominkov in še bi lahko naštevala. Ja, da ne pozabim, naša mama si je spet nakupila klobase, ampak tukaj je prinesla kar divjačino. Vsi smo tukaj malo spraznili denarnice, saj si radi kupimo kakšen spominek, kot so magneti, obeski za ključe ter šalčke.
Naš Žan pa si je povsod po Romuniji kupoval domači sirup in prav tako ga je tudi tukaj našel. Težko povedati kako dolgo smo se tukaj sprehajali, ampak lahko rečem da skoraj dve uri, hitro je tekla ura, ko zapravljaš denar in se sprehajaš po teh lepotah. Tudi tukaj, ko smo se spuščali proti jugu so se prikazovali še lepši razgledi na gore ter za nami je ostajala zanimiva vijugasta cesta, res nekaj neverjetnega kaj ti tukaj narava vse ponuja.
Moram povedati, da obe cesti sta čez zimo zaprti. Ko zapade prvi sneg se cesti zapreta za promet in ostaneta zaprti do pozne pomladi. Ko sta cesti popolnoma brez snega jih odprejo za promet. Težko je povedati katera cesta je bolj zanimiva. Obe ti ponujata nekaj posebnega. Sta dve čisto drugačni visokogorski cesti in vsaka je nekaj drugačnega. Obe ponujata čudovite razglede ter na vrhu nekaj drugega. Še enkrat bi se podala na obe cesti, zato če imate možnost prevozite obe. Najbolj oblegana je Transfagarasan. Obe cesti sta asfaltirane v celoti, tako da se ne rabite bati za svoj avto. Dobro je včasih, da ti nekdo plane malo pomeša in doživiš nekaj tako lepega, kot smo mi na tej cesti.