Kako je naše celotno potovanje po Romuniji potekalo ste zagotovo že prebrali, če še bloga slučajno niste, ga pa nadete TUKAJ. Mislim, da je fajn, da tudi napišem, dokler so še vtisi iz Romunije sveži, kako smo uživali in kako se sedaj počutimo, ko smo doma. Mogoče je še kdo v dvomu, je Romunija za njega ali ne. Ljudje imamo včasih pomisleke, kar ni dobro, še vedno živijo nekateri v stereotipih o določenih državah. Prav tako vem, da nekateri rečejo, da je Romunija neka vrste ciganija, saj živijo tam tudi romi oziroma cigani. Res jih ogromno srečaš, so prijazni ljudje, ampak jih živi samo 3% po celotni Romuniji.

Jaz sam nisem vedel kaj me čaka, saj nisem delal planov in nisem res ne vedel kaj bom vse obiskal. Zato sva se oba z atijem prepustila uživanju in toku ter planom, kot sta jih naredile mama in Klavdija. Pa bom kar začel, da ne bom zavlačeval.

Doma sta naju z atijem že pripravile, da je prvi kam divji in ni vode ter wc. Ha, sem vedel, da bo zanimivo, saj tako še nismo kampirali nikoli. To ni za vsakogar, kateri rabite vsak dan tuš, se ne spravljate na tako kampiranje. Bilo je zelo zanimivo, zobe sem si pral v mrzlem potoku, wc je rob gozdička. Bilo je nekaj novega in smo kar uživali, res pa da je nekaj takega za dva dni dovolj.

Vsi vemo, da je Romunija znana po grofu Drakuli. Zato boste po celotni državi nekako videli njegove fotografije, spominke o njem ter ogromno restavracij, ki se imenujejo po njemu. Drakula je lahko rečemo neka maskota same Romunije, mogoče je res živel, ampak je zanimivo spremljat te njegove zgodbe.

Že tukaj smo ugotovili, da je ogromno zapuščenih kužkov in nekateri so res lepi, tako da bi ga kar odpeljal s sabo. Po celotni državi je ogromno psov. Ti psi so zelo prijazni, ne silijo v tebe, več je boječih, kot takih, ki pridejo k tebi.

Ogromno je pastirjev, ki cel dan pasejo živino, zraven pa imajo tudi po pet psov in to takih zapuščenih za naše razmere. Mi smo hrano, ki nam je v gostilni ostala dali v vrečke in se ustavili na cesti, ko smo videli kakšnega kužka, da smo ga nahranili. Smo bili pri eni kmetiji, ki so imeli ogromno čred ovc in poleg tega polno kmetijo psov. Tu se psi med sabo množijo. Nam je vse to nesmiselno, za njih je to normalno dejanje in se ne sekirajo. Od začetka ti je res hudo, ampak se moraš navadit na te kužke. Ampak ne mislit, da so ne vem kako lačni, jesti dobijo od vseh. Prav tako niso suhi, kot bi si mislil, so kar okrogli.

JEZIK:

Pa smo pri jeziku, to pa je zanimivo. Ne smem reči, da angleščine ne obvladajo. Nekateri govorijo tekoče, ampak takih smo malo srečali. Tekoče so govorili na vstopu v parlament ter voden ogled parlamenta. Ne rabite vedeti angleščine, roke so dovolj. Bolj obvladajo ruščino, zato pa se da vse zmeniti. Zanimivo smo se pogovarjali z narodom. Jaz angleško oni romunsko, mama kar slovensko oni romunsko. Ampak vse se da zmeniti. No mama je mislila, da si je naročila neko mešano pečeno meso, ampak je sebi in atiji naročila za kosilo en velik narezek. Ker mama večinoma vozi avto, ne pije alkohola, ko ve, da bo peljala. Si je namesto limonade naročila tudi pivo. Pa je zato ati dve imel in je bil vesel.

CESTE:

Joj ceste, tu pa je zelo zanimivo in sam promet tukaj. Jaz ne vem, če bi po kakem velikem mestu sedel za volan. Po vaseh so res luknje, ampak se da izognit in se lepo peljati. Izven vasi so ceste ravne in to kilometre ravne ceste, kjer se lahko lepo in hitro pelješ brez težav, včasih lepša cesta kot naša avtocesta. Tukaj nihče ne pozna omejitev, nikjer se ne vozi 50 ali 90, to oni ne poznajo, saj tudi mi več nismo poznali omejitev. Mi policije nikjer ob cesti nismo srečali, mogoče smo imeli srečo, saj tudi oni so nas kar z hitrostjo prehitevali.

Ja, mesto pa je ena velika težava. Posebej Bukarešta, mamo je bilo že v naprej strah tega mesta in prometa. Tu se nekateri vozijo na rdečo luč na semaforju. Ti trobijo kot nori, če se ne pelješ v redu ali če ne spelješ že v rumeni luči. Enkrat je mama obstala v križišču in to ne v malem križišču, na sredi Bukarešte, ker zgleda prehitro imajo menjavo semaforjev in so levo, desno in ravno, mimo samo šibali avti, mi pa ne sredini stali, dokler se ni na eni strani prikazala rdeča luč. Težko je to povedati, ampak, ko to doživiš pa je vse drugače. Prehitevajo te po desni, če je prostor, moraš pazit res na vsako ogledalo v avtu. Da ne govorim koliko jih je prehitevalo v same škarjice. To smo v prometu mi doživeli, mogoče vi ne boste, če boste pazili bo vse ok.

Po vaseh in tudi izven vasi morate paziti na konje, ampak ne, da bi jih jahali, konji vlečejo stare voze in na njih so ljudje. Tako se ljudje tam prevažajo, zelo zanimivo, kot so se nekoč pri nam prevažali.

Tudi navigacija rada najde bližnjice, kot je pri nam. groza več, kot eno uro po makadamu, luknjah, skale na cesti. Na pol poti je bil znak, da je to cesta za 4×4 in ne za nas z navadnim avtom. Luknja na luknji, mama je bila obupana, na tri četrt poti je le prosila atija, naj pelje po tej cesti. Saj je bil sam gozd in smo rekli ne bo policije, ker ati nima izpita. Saj tudi on ni kaj boljše vozil, saj nisi mogel, ko je par krat avto skoraj nasedel.

SMEŠNICE:

Imamo pa nekaj tudi smešnih dogodkov iz potovanja. Naša mama nikoli v nobeni drugi državi ne zna kupit navadne vode. In spet isto, namesto vode kupi radensko. Pa dobro to še se spije brez težav. Ker sem jaz kupil domačo marmelado in zelo poleg paše maslo, sem si zaželel. Ja, prvič je uspelo mami kupiti maslo. Groza drugič pa mama kupi kvas namesto masla. Da ne bo pomote, to smo kupovali tisto malo kocko masla, da si namažeš na en kruh. Samo takrat si je ona zaželela in kupi kar štiri kocke. Si ona zvečer misli namazat in se začne smejati, kot malo nora.

Tudi lunapark bo nam ostal v spominu. Mama se je sama spravila na neko navpično, da greš navpično z hitrostjo gor in potem dol. Bila je trda od straha in je rekla nikoli več. Prav bleda je prišla dol. Klavdija je skoraj brez glasa ostala , ker se je podala na vrtiljak in vlakec.

To pa še ni vse, spet mesto in policaj. Poleg semaforjev se včasih v križišča spravijo policaji usmerjat promet. Mama ni ubogala navigacije naj zavije desno in pride v naslednje križišče, kjer je policaj in bi morala iti samo ravno (desno se ni smelo zavijati). Pride do policaja, da žmigavec desno. Policaj nas gleda, pogleda tablice se nasmeje in nam mahne idite. Ampak gospod policaj ni mogel narediti en korak nazaj, skoraj smo mu noge povozili.

Potem je tukaj rojstna hiša Drakule. Greva midva skupaj z mamo ( ker smo se delili, zaradi kužkov, povsod pa res ne smejo ). Pa mene že na samih stopnicah preseneti pajek, zelo sem se ustrašil. Ker pa je ta muzej nad restavracijo, se mi je natakar kar smejal. Ta pajek se spusti direktno na tebe. Nič jaz spustim mamo naprej. Ko stopiš v ta muzej, je vse nekako temačno, rdeče čudne luči in prav tako strašna glasba. Mama snema in prav tako, ko pride do truge, kjer leži Drakula. Vidim, da mama neha snemat, jaz gledam tega človeka v trugi, da diha. Pravim mami naj snema, ker to je človek. Ne, ona hodi okoli truge, človek skoči gor, mama cvili in odleti. Jaz sem se tako smejal.

Prav tako smo našli hišo strahov. Vse to je povezano z grofom Drakulom. Spet midva z mamo greva notri. Pot je kratka, ampak naša mama je tako cvilila, vedno šla nazaj skakala skoraj na mene. Se vstrašiš na momente, ampak jaz sem se bolj, kot vse strašil smejal mami. Moram pa povedat, da Klavdija ni bila nič boljša, je pravil ati.

Vsako mesto v Romuniji, ki smo ga obiskali je nekaj posebnega, ima poseben čar. Vsaka regija je drugačna, posebna ponuja ti ogromno vsega. Je država, kjer je ogromno medvedov, smo tudi jih videli v živo. Mogoče, če bi ga srečal nekje drugje ne bi tako postopali in se mu približali, kot na Transfagaraš cesti. Tu smo se mu res približali na kakšne tri metre. Samo ne sedaj zato misliti, da ni varno se sprehajati po gozdovih. Narava je čudovita, gore vam ponujajo čudovite razglede. Znamenitosti vam ne more zmanjkati.

Delta Donava je tista, ki jo morate obiskati z ladjico. Črno morje ima poseben čar, ampak ni črne barve. Mislim, da se za vsakega nekaj najde, nekateri imajo raje naravo, drugi mesta in njegove znamenitosti, tretji gradove. Vse boste našli, mi smo vse obiskali kar imamo radi in še ogromno vsega. Nismo niti pol države videli, lahko rečemo samo srednji del po dolgem. Očarala nas je v vsakem pogledu, nas navdušila in če bi me kdo vprašal, če še jo bi kdaj obiskal, vam povem da bi šel takoj nazaj.

Sledili pa bodo tudi blogi od posameznih destinacij, tako, da boste lahko bolj podrobno vse doživeli. Mogoče tudi razmislili in se kdaj podali v Romunijo in to ne z letalom, podajte se z avtom, saj ni daleč.