Prvi blog kaj smo obiskali oziroma celotno potovanje, je že en čas zunaj. Če še ga niste prebrali, ga najdete TUKAJ. Ker je bilo potovanje kar dolgo, 41 dni, je tudi zato blog malo daljši. Nismo dolgo doma, vtisi s Škotske in vse kar spada zraven pa so še vedno sveži in prisotni. Tudi neka moja stalnica je že, da opišem vtise in vse kar spada zraven. Tukaj boste našli tudi druge koristne informacije, če se boste kdaj podali na Škotsko. Mogoče se mnogi ne upajo podat na Škotsko. Razlog je lahko denar, mnogim ni všeč vreme. To je tudi nas skrbelo, ampak vam povem, da se vse zmore, če le je volja in velika želja po Škotski. Kot veste, mi smo šli na tako dolgo pot s svojim avtom, kar nam ni žal. Najlažja pot pa je letalo in potem rentate avto ali celo kombi.

Spet sta vse splanirale mama in Klavdija. Vem, da sta planirale že od lanske jeseni in sta se kar nekaj krat tudi skregale. Ampak na koncu je vse bilo splanirano v nulo, in smo bili vsi zadovoljni. Jaz sem vedel, da bom obiskal proti koncu tudi London, kaj drugega pa nisem vedel, tudi sam nisem nič raziskoval. Ati pa tudi spet ni nič vedel, on potem tudi samo lepo uživa na poti. Jaz nisem razmišljal kakšno bo vreme ali bo mogoče spati v šotoru. Prepustil sem se samo poti in vsakdanjim znamenitostim.

Mama je včasih doma govorila, kako bo to potekalo, kako bo ona po levi strani vozila, nas bo zeblo, bo šotor to prenesel. Kot veste, mi nismo rezervirali apartmajev, ker so res preveč visoke cene. Tudi v Londonu nismo spali v apartmaju. Vse dni je bil naš dom šotor in to divje kampiranje. Vse bom v nadaljevanju opisal, tako da ne bo kakšnih obsojanj o divjem kampiranju. No pa, da ne zavlačujem več in začnem o zanimivostih.

Zanimivosti

LJUDJE

Nismo imeli veliko stikov z domačini, v drugih državah smo imeli veliko več. Lahko pa vseeno rečem, da je tudi prijazen narod, ti pomaga, te pošljejo na pravo pot, s tabo radi poklepetajo, se ti nasmehnejo, te pozdravijo. No, pa gremo od začetka, da boste lažje razumeli. Ker je seveda težava takoj se ujeti v levo stran vožnje, delaš na določenih križiščih težave. Ljudje oziroma domačini so strpni vozniki, te počakajo, se ti nasmehnejo v avtu in še ti pomahajo. Vidijo, da si malo zmeden in ti ne trobijo, ampak te lepo spustijo. To sem lahko spremljal, saj je bila glavna voznica po celotni Veliki Britaniji mama, ampak o tem malo kasneje.

Na poteh, ki smo se sprehajali te non stop pozdravijo z hay ali hello. Nihče ni šel mimo tebe, da te ne bi pozdravil. Ker pa je z nami bil Bučko smo bili spet zanimivi za njih. Srečaš ogromno psov, bi rekel, da ga ima vsak tretji, nikjer nismo srečali maltežana ali podobnega njemu. Zato pa so ga vsi občudovali, se mu smejali in ga klicali fluffy. Škotska ima zelo ozke ceste, posebej cesta NC500. Tukaj na teh cestah se vsi vozniki pozdravljajo, se čakajo in so zelo strpni. Ko smo se kje zvečer parkirali za spanje, smo srečevali ogromno domačinov, ki so se sprehajali. Ljudje so nas pozdravljali, se pogovarjali, nam zaželeli lepo noč ter nadaljnjo pot. Prav tako nam je prijazen gospod podaril sprej za midgese, o njih pa kasneje.

VOŽNJA

Tu ne bom jaz nakladal, ker nimam veliko izkušenj, samo nekje pol ure vožnje, prav tako ne Klavdija. Zato bo to opisala mama, ki zna najboljše vse povedati, da se boste lažje odločili za vožnjo po levi strani.

PRVIH NEKAJ MINUT NA CESTI

Že doma sem se na veliko ukvarjala, kako bom jaz to obvladala. Sem gledala razne posnetke, ampak sem vedela, da mi ne bo dosti pomagalo. Bolj se je tisti dan približeval, bolj sem bila živčna. Ko so nam na trajektu po zvočniku povedali, da naj gremo v svoje avtomobile, se je moja mora začela. Ko se usedem v avto, sem si na levo roko takoj, s flumastrom, napisala veliko črko L. začelo me je po želodcu stiskat, ni mi bilo vseeno. Dol iz trajekta je šlo, takoj v pristanišču pa sem začela zasledovati avto pred mano. Živci so začeli na polno delovati, prav tako adrenalin.

NAVIGACIJA

Pravi adrenalin pa je nastopil na glavni cesti. Lepo počasi sem se začela vključevati v promet in samo v glavi imela levo. Ampak nastopil je pravi šok, ko mi je začela navigacija pravit milje in čevlje. Vsi so se začeli smejati v avtu, meni nič jasno. Na to sploh nisem bila pripravljena. Vedela sem, da je en kilometer 1,6 milje, ampak to računaj, če si pameten. Koliko je čevelj, še danes ne vem. Tudi na cesti imaš napisano koliko se moraš peljati v miljah. Kilometrov ne poznajo. Dobro, da je Klavdija našla prenočišče samo 25 minut od pristanišča, ampak meni se je to vleklo. Uh, prva noč je bila stresna, ker sem razmišljala samo o vožnji.

AVTOCESTA IN, KO ZGREŠIŠ IZVOZ

Naslednji dan se je prava vožnja komaj začela. Saj me je čakala prva daljša vožnja. Po ravni cesti je šlo, no je bil stres, ker si na avtocesti na levem pasu in po desni prehitevaš. Ugotovila sem, da je navigacija pametna, saj mi kaže koliko se peljem in koliko milj se lahko peljem. Pač, ko mi je rekla, po toliko miljah ali čevljih greste levo, sem gledala na navigacijo in cesto. Krožni pa so bili velik adrenalin. Že pri prvem sem se napačno odpeljala, kar proti Londonu. Dobro, da navigacija takoj najde drugo pot in te dalje pravilno usmeri. Tri dni sem imela težave, me je zvijalo po trebuhu, sem bila v malem stresu, ampak sem vedela, da bom jaz to osvojila.

KO SEM PADLA V VOŽNJO PO LEVI JE BILO LAŽJE

Po 5-ih dneh je bila ta vožnja za mene že mala malica. Mogoče me je še kateri krožni malo zmedel, ker so le večji, kot pri nam. Tudi mogoče še kdaj zavijanje v desno, da sem na pravi pas zavila, ampak je vožnja postala bolj sproščena. Na koncu sem vozila že, kot da bi bila tam doma, sploh nisem več razmišljala drugače. Z miljami in čevlji se nisem obremenjevala, saj mi je navigacija vse pokazala.

Sem si nalepila nalepko na volan, sem jo na čase pogledala, ampak je navigacija bila tista, ki mi je pomagala in me rešila milj. Tako, da ni tak hud bav bav leva stran. No vsak začetek je težak, ampak sedaj vidim, da sem se preveč obremenjevala z vožnjo po levi strani. Je pa potem bila težava se spet v Evropi navadit na desno stran, me je vleklo na levo stran, prav tako sem skoraj v krožnem šla v napačno stran.

CESTE

Za začetek lahko povem, da se avtoceste po celotni Veliki Britaniji ne plačujejo. Plačaš določene moste in tunele, kar pa je tudi napisano, preden greš na most oz. v tunel. Plačaš kar prek spletnih strani, v roku 24 ur po sami vožnji. Same avtoceste so dobre in se pelješ brez težav. Edina težava so na avtocestah počivališča, ki smo jih zelo pogrešali. Teh sploh ne poznajo. Ne vem, jih nikoli ne tišči na stranišče. Imajo napisano velik P, ampak to je odstavni pas, da se samo ustaviš, niti ne moreš prav iz avta iti ven. Tudi same glavne ceste po določenih delih so v redu. Je pa ogromno cest v zelo slabem stanju, jih ne obnavljajo, kot to delajo pri nam. raje pustijo, da se voziš po luknjah.

ŠKOTSKE CESTE

Škotska pa je drugače, tu so ceste še slabše, vsaj po mojih videnjih. Tudi ceste so bolj ozke, včasih se ne moreta niti dva avta srečati. Zato pa imajo ob straneh, na levi in desni strani cestišč, narejene odstavne pasove za en ali dva avtomobila, kjer se počakajo avtomobili. Vsi pa se na teh srečanjih pozdravijo, o tem sem prej pisal. NC500 je cesta v Škotski, ki poteka v krog. Je glavna cesta, prevozili smo jo v celoti. Glavna cesta je še nekako vozna. Ampak, če se pelješ samo po glavni cesti ne vidiš ničesar. Moraš it iz glavne dol, da se po stranski pripelješ do znamenitosti.

Uh, tu pa je bilo včasih kar ozko in zanimivo. No, mama je to vse obvladala, sem bil ponosen na njo, kako je varno vozila. Včasih je bila cesta tako ozka, da smo se komaj z avtom peljali, ni bilo odstavnih pasov, samo sem zadaj čakal, kaj bo, če pride nasproti avto. Ja nič, včasih si moral iti kar precej vzratno. Tu pa moram povedati, da je prej bilo to pri mami težava. Ona ni znala na ogledala vzratno voziti, ampak se je tukaj to naučila. Ker drugače ni šlo, saj je bil avto vedno poln in so ji ostala samo ogledala. Drugače so pa ceste varne, pomembno pa je, da so strpni vozniki in ne divjajo. Tudi zelo se držijo omejitev, ne vidiš divjanja. Podali smo se tudi na prelaz Bealach na Ba, ki je bil tudi prav adrenalinski. Že v začetku je pisalo, da ni primerna cesta za avtodome, ampak se nekateri vseeno podajo. Pred  nami se je en malo zagozdil in se je komaj v enem ovinku rešil, smo morali kar lep čas čakati.

HRANA IN PIJAČA

Mi smo si večinoma sami kuhali, saj smo si ogromno hrane peljali s sabo. Vedeli smo, da hrana ni poceni, da ne bomo mogli jesti veliko zunaj, kot lani v Turčiji. Smo si par krat privoščili v restavraciji. Vse kar smo pojedli je bilo dobro, edino smo bili razočarani nad fish and chips. To pa nam ni sedlo, so potem pojedli galebi, čeprav imamo radi ribe. Smo si raje kupili v trgovini pečenega piščanca, ki nas je prišel samo 5 funtov, večkrat piščančje bedra in smo si jih spekli na žaru. Lahko povem, da je pivo zelo drago po gostilnah, tudi po 5 funtov, zato ga si ati ni privoščil. Tudi v trgovini samo pivo ni poceni. Zato težko bolj podrobno pišem o hrani v restavraciji.

HRANA IZ TRGOVINE

Kar pa je bilo iz trgovine pa je bilo dobro in poceni. Toasta bi lahko pojedel cel paket, tako je bil mehak in dober. In to po 30 vrst si ga našel, če ne več po trgovinah. Tudi kakšen sok si težko našel, prav tako kakšno drugo pijačo. Coca Colo si našel, pa še to kar drago, poleg tega pa je bila še brez sladkorja, zato smo si jo bolj redko kupili. Voda je bila glavna naša pijača, smo pa si tudi od doma peljali, da smo imeli kaj drugega. Edino kavo imajo zelo dobro in jo prodajajo povsod. Zgleda, da po celem otoku spijejo  ogromno kave, saj so jo vsi nosili non stop v lončkih.

VREME

Škotsko vsi poznate kot deževno državo, saj tako naj bi bila znana celotna Velika Britanija. Mi smo jo doživeli v drugačni luči, saj so domačini pravili, da je letos preveč vroče, da imajo pomanjkanje dežja. Zato smo mi imeli več lepega vremena, kot dežja, kar smo bili zelo veseli. Motil nas je na začetku veter, ki je pihal kot pri norcih. No na koncu smo se na njega že navadili. Ta veter smo imeli vsak dan, enkrat bolj močen, drugič je zmerno pihalo, ampak je bil vedno prisoten.

Temperature so drugačne, ni tako toplo, kot tukaj pri nam. Zato Škotska ni za tiste, ki nimajo radi mrzlega vremena. Med njimi je naša mama, ampak se je privadila ni bila sitna zaradi tega, je kar uživala z kapuco na glavi in z jakno v mesecu juniju in juliju.

DEŽ NAS NI ZAUSTAVIL

Dežja kar dolgo nismo videli in smo bili zadovoljni. Prvič smo ga dobili, ko smo se podajali v hribe. Nismo vedeli kaj narediti, ampak, ko smo videli druge, smo se tudi v dežju odpravili na pot. Oni so se sprehajali po dežju brez vsega, lepo počasi, mi pa v palarinah, jaknah in z marelo.

Njih dež ne moti, saj so na njega navajeni. Oni ne uporabljajo marel, ker ti jih veter uniči, kot se je to zgodilo nam. Vsi 4-je dežniki so ostale nekje v Angliji, zlomljeni in uničeni. Mama je uničila kar 4 palerine, saj jih je veter vse raztrgal. Imeli smo nočne temperature tudi samo 1 stopinjo, ampak nas ni zeblo v šotoru. Zjutraj smo imeli pogosto samo 9 stopinj, ko smo prilezli iz šotora in si pripravljali zajtrk. Na vse to se hitro navadiš, ker nimaš druge izbire, kot zunaj jesti, če živiš v šotoru.

NARAVA

Narava je krasna, posebej, če pomislim na Škotsko. Na njo se bom tudi osredotočil. Povsod vse zeleno, nikjer ne vidiš kamnitih gor, ampak vse zelene. To zeleno je praprot, ki da posebno barvo. Saj imajo povsod sam praprot. Prav tako imajo naravo zelo čisto, čeprav tukaj sigurno 90% turistov kampira na divje. Nikjer wc papirja, kot mnogi mislite, nikjer smeti na cesti, nikjer smeti na poteh. Edino kar vidiš na poteh, so iztrebki ovac. Ker ovc imajo ogromno. Plaže so, kot v pravljici, lepe in dolge. Morje čisto, turkizno modre barve. Temperature vode pa so drugo, saj ima voda samo 12 stopinj.

SPANJE

To pa je zagotovo tema, ki marsikoga moti. Mi smo vse dni divje kampirali, to je že znano vsem. Ja lažje je, če imaš avtodom. Mi smo imeli dva majhna šotora. Nekako je prenočišča oziroma prostore poiskala Klavdija že doma. Preko aplikacije Park4night. Tudi tam nam je ta aplikacija prišla zelo prav, čeprav je bolj namenjena vsem lastnikom avtodomov. Smo večkrat prišli na določeno mesto, ampak je bilo že vse polno in se nismo mogli kam postaviti. Zato smo iskali dalje. Ampak vedno smo hitro našli naslednji prostor, večkrat smo spali tudi zraven drugih, ki so nas toplo sprejeli.

No pa, da napišem kako je to naše divje kampiranje potekalo. Mnogi so pisali, kam pa na wc. Lahko rečem, saj na veliko potrebo ne hodiš vsako uro. To smo največkrat uredili na javnih straniščih. Tudi zjutraj sva z atijem navajena, da greva najprej na stranišče. Tega sedaj nisva počela, sva opravila, ko smo se odpeljali dalje. Se človek vse navadi. Mnogo krat smo spali na takih prostorih, če bi te pritisnilo, nisi mogel iti. Še komaj sta se mama in Klavdija skrili, da sta šle lulat. Za nami ni nikoli ostalo nič, vse smo pobrali, vse smeti spravili v avto, da je ati včasih komaj sedel, zaradi smeti.

Imeli pa smo s sabo tudi lopato, ki se zloži in sta jo mama in Klavdija uporabili. Mislim, da je vsem znano zakaj. Skopaš luknjo in nato vse lepo pospraviš, da ni nič vidno. Lulat pa je sigurno vsak že kdaj šel v naravo, ženske pač niso uporabljale takrat papirja, kot doma. Tudi takrat, ko sta imele svoje dni, sta vse pospravile v vrečko in nato v prvi koš. Zato pa tako kampiranje ni za vsakogar, se pa lepo navadiš na tako življenje. Posodo smo umivali brez detergenta za posodo, tudi tako se da umiti posoda.

Smo pa se v naravi tudi umivali. Ženske so uporabljale šampon za lase, ker le imata daljše lase. Drugače pa smo se konkretno hodili tuširat na javna stranišča ali pa v kampe, ki to dovolijo in zaračunajo nekaj funtov. Prav tako smo našli, da se lahko umiješ v pristanišču. Tega je po celotni Veliki Britaniji ogromno. Pač ne tuširaš se vsak dan, zelo uporabni so za tako kampiranje tudi vlažilni robčki.

ŽIVALI

Najprej se bom posvetil midgesom. Mi smo jih poimenovali kar ˝migeci˝. Jaz sploh nisem vedel za te mušice, kot tudi ne ati. Ko sva šla s Klavdijo en dan v trgovino, je mama rekla, ne pozabita na repalante. Sem mislil, da so komarji, kot povsod. Ti midgesi naj bi živeli samo na Škotskem, ampak najdeš jih povsod, tudi v Angliji. Že tretji dan so nas začeli zvečer obletavati neke mušice, pač smo mislili, da so komarji. Ker je bila ura 9. zvečer, smo se pač spravili vsak v svoj šotor. Čez par dni, ko je nehalo deževati, pa je bilo grozno. Mama je začela Klavdiji pravit, da so to midgesi. Takrat sta nama razložila zakaj se gre in mi je mama poslala eno povezavo od teh mušicah. Takrat je bilo neznosno.

Samo mama se je pripravila, s sabo je imeli dve veliki mreži za okna. Vrezala je na pol in nam obmotala glave. Malo je pomagalo, ampak nas so pikali. Te mušice te pičijo, te zapeče in potem te ne srbi. Teh mušic je ogromno, živijo v rojih in sploh ne gredo vstran od tebe. Potem smo si kupili prav sprej, ki je namenjen za njih in en prijazen gospod je sprej podaril mami. Mama je sama ostala na tem omenjenem prostoru, vsi smo šli malo okoli. Ta gospod je pripeljal svojega psa na sprehod. Ko se je vračal v avto, je videl, da mama maha z rokami, on pa ji je podaril sprej in zaželel prijetno bivanje. Ta sprej je zelo pomagal. Midva z mamo sva si kupila tudi prav mreže za glavo, da sva bila kot dva čebelarja.

DRUGE ŽIVALI

Drugače pa je celotna Velika Britanija oblegana z divjimi zajci. Srečavali smo jih povsod, to so tako majhni debeli zajčki, da bi ga z veseljem pobožal. Nismo imeli sreče z jeleni. Tjulne so gledali od daleč, prav tako enkrat samo delfine. Je pa ogromno ovc, spale so z nami, sprehajale se po poteh, bilo jih je povsod ogromno. Cela Škotska in Anglija je ograjena s pašniki in znotraj na tisoče ovc. Tudi krav imajo ogromno, ampak manj kot ovc. Zato pa letajo povsod tudi galebi, ki so nam šli že prav na živce kako se derejo.

PRIGODE

Če sem prej pisal o ovcah, pa začnimo z njimi. Mlada ovca, če je izgubila mamo se je grozno drla, tako dolgo, da sta se našle. Spale so vedno z nami, ponoči so se sprehajale okoli šotora. Eno večer pa se je začelo. Jagnje se začne drti. Smo mislili, saj bo našel mamo. Ne, traja ure in ure, in jagnje hodi okoli in se dere. Ura že 23. in jagnje se dere, ovc pa ogromno poleg. Nismo mogli zaspati, nato sem šel ven iz šotora in kar ovce odgnal čez breg na drugi pašnik, sem bil pastir. Ampak jagnje je čez 10 minut prišlo nazaj in se še naprej drl.

Eno večer se parkiramo, se lepo najemo in postavimo šotore. Naenkrat začne deževati. Vsak v svojem šotoru brska po telefonu, zunaj pa dežuje. Šotore pa smo imeli na tistem mestu bolj skupaj, ker je bil majhen prostor. Čutim, da se ati v sosednjem šotoru nekaj premika. Pravim Klavdiji, da je pod najinim šotorom voda. Klavdija pogleda ven in vidi, da plavamo. Vode je bilo ogromno, toliko, da ni tekla čez zadrgo v notranjost. Hitro pravim mami naj gre ven iz šotora, da se moramo seliti. Pravi čas sem ugotovil, ker bi voda lahko prišla v notranjost. Ja postavili smo se v luknjo, kjer se je nabirala voda. Dobro, da imamo male šotore in smo jih samo prenesli na drugo stran.

Bili smo na eni plaži in vsi v dolgih hlačah. Postalo je vroče in zraven avta so bile klopi. Ati se na tisti klopi preoblači v kratke hlače in pride v avto. Zvečer pa išče trenirko, ko ga je začelo zebsti v noge. Ha, takrat se spomni, da je trenirka ostala tam na klopci.

Jaz obvladam angleščino, no vsaj mislim. V trgovini sem kupil puding namesto pire krompirja. Hahahaha, golaž in puding se zelo ujameta. No pojedli smo kasneje vsako posebej.

Prigode so del dopusta in se ga tako še bolj spominjamo. Na koncu smo se imeli lepo in uživali. Videli veliko lepot, najbolj nas je zagotovo očarala Škotska. Sredi poletja nosili zimske kape, debele jakne in debele pulovre. Hvala Velika Britanija za vse spomine, ki smo jih tam ustvarili.