Kateri nas redno spremljajo in nekako poznajo, vedo, da smo se letos prvič podali na tako potovanje, da smo raziskali kolikor se je le dalo eno državo. Odločili smo ze za potovanje po Poljski. Navadno smo, ko smo pri nam v Sloveniji kampirali, se naselili za 10 dni v en kamp. Imeli smo družinski šotor, saj smo v njem spali vsi, poleg tega pa v njega stlačili vso našo kramo. Tudi lani, ko smo se prvič podali v tujini, smo šli z velikim šotorom, saj smo bili v Slovaški v enem kampu 10 dni v Češki pa v kampu 6 dni.

Je pa lani že padla ugotovitev, da za letošnjo potovanje to ne bo šlo. Tako velikega šotora ne moremo na dva, tri ali štiri dni podirati in spet sestavljati. Rabimo nekaj drugačnega, da bo vse potekalo hitreje. Naša mama ni nič kaj razmišljala kar naročila je prek spletne strani Dechatlon dva QUECHUA 2SECONDS šotora. Seveda ta šotor se v minuti razstavi in naj bi se v 3 minutah sestavil.

Ona ni razmišljala kdo bo to sestavljal, ta šotor kdor se spozna na kampiranje, nima palic, poleg tega ona ni niti razmišljala kako bosta ta šotora šla v naš avto. Dobro, da smo dobili ta dva šotora že lansko jesen. Takrat smo ju razdrli, ampak potrebovali smo kar ogromno živcev in ur, da smo šotor znali sestavit. Navodila niso pomagala, poleg smo gledali YouTube, smeha in živcev smo kar porabili. Nekako je en šotor le uspelo sestavit mami, enega pa meni. Do spomladi sta ta dva šotora počivala, nakar je postalo toplo vreme smo se spet podali v učenje. Jaz sem hitro skužil kako to gre, ostali so me samo gledali, ati se sploh ni podal v sestavljanje šotora.

Pakiranje v avto

No pa da začnem s pripravami za naš dopust oziroma za potovanje po Poljski. Šotor sem skužil, tako da smo vedeli kdo bo glavni pri tem delu. Mamo je skrbelo, kako bosta šla v avto. Zanimivo, ona si je vse narisala na list papirja, kako bo v avtu vse zloženo. Ampak vam povem, da je ta načrt uspel. Polno stvari je ostalo doma, sedaj smo ugotovili, koliko ne potrebnega smo vedno vlačili poleg sebe. Sedaj si tega nismo mogli vsega privoščiti, ker smo vedeli, da bo ogromno stvari ostajalo v avtu, v šotorih se samo spi.

Malo nas je skrbelo kako bo vse skupaj potekalo, kako bomo pakirali in se selili. Prvič smo se podali v tako potovanje, ampak sem si sam pri sebi mislil, to še bo zanimivo. Edino me je skrbelo, ker sem s Klavdijo v šotori in ona ni ravno v pospravljanju skrbna, koliko vsega bova imela v njem. In res vedno je imela četrt potovalke oblek po šotoru, en dan preden smo šli dalje je ona najbolj pospravljala. Včasih še zvečer pižame nisem našel poleg nje, ampak smo se nasmejali. No, pa da povem naša mama je skoraj sama z malo pomoči v avto zložila stvari, kot v kakšno škatlico. Vprašali smo se, če imamo res vse s sabo.

Potovanje med kampi:

Mi smo bili vedno razvajeni, da smo avto imeli poleg šotora. Ha, že v prvem kampu je bilo drugače. Vse smo morali nosit, ker avta nisi smel imeti poleg. Kar smo se lovili, malo smo imeli vse razmetano, kot okoli šotora, tako tudi v avtu. Ampak nam je uspelo.

Tudi spakirali smo se kar hitro v drugi kamp, bravo mami, da ji je uspelo šotor sestaviti. Ampak v šotorih smo si že naredili pravo nesnago, kar smo jo peljali v drugi kamp. V drugem kampu smo že bili bolj iznajdljivi, že smo imeli vse bolj pospravljeno. Ne najin šotor znotraj je imel spet polno vsega od računalnika, beležk, kulic, oblek za en teden, to je pač moja sestra. Ko smo se pakirali iz drugega kampa, nas je kar zalival dež, ampak je pakiranje uspelo uspešno in hitro. Pakiranje v avto je imela prek mama, ona je bila res zaslužena in je vse zložila v avto. Klavdija pa nam je večinoma stvari zložila v strešni kovček, čeprav je komaj dosegla, ji je vedno uspelo. Ati naš pa je letos res bolj počival in užival, bil je pravi gospod, samo kline je zabijal.

Od tukaj dalje pa nam je vse potekalo zelo hitro, prav smo imeli že vse organizirano in smo vedeli, kaj dasti ven iz avta kaj imeti v avti. Postalo je to kampiranje in potovanje vedno bolj zanimivo in veselo. Pač čar kampiranja je tudi, da imaš v šotoru tudi včasih kar nekaj nesnage. Listja smo imeli ogromno, pa kakšna vejica se je našla, da o pesku ne govorimo. Prav nam bi prišla že metla ali sesalec. Tudi naša dva kužka sta ogromno prinesla not, ampak pri kampiranju ne smeš biti na vse pozoren in ti ne sme smetati. Ampak našo kampiranje je bilo zelo zanimivo, niti ati se ni pritoževal, smo se kar navadili na tak način. Saj nam ni nič manjkalo, pospravljanje in postavljanje nam je super šlo.

23 dni kampiranja in kar nekaj lepih in smešnih spominov

Postavljanje tende:

Smo pa imeli v 23 dneh tudi ogromno zanimivosti, ki nam bodo ostale v spominu. Tako nam bo potovanje po Poljski tudi ostalo v spominu po teh smešnih dogodivščinah. Nekaj kar se  sedaj spomnim jih bom tudi opisal. Imeli smo tendo, ko bo slabo vreme, da smo pod njo. V drugem kampu seveda smo jo potrebovali, ker je šel dež. Bila je cela mokra in smo jo na morju postavili, da se posuši. Za njo sta bila določena ati in Klavdija, prava dva izumitelja. Postavila sta jo na glavo, ne vem kako sta navtikala palice v njo, da je stala na glavi. Smeha ogromno, morala sta začet vse na novo, da jima je uspelo.

Udarec z glavo in vsi padci:

V enem kampu je bila ob naši parceli taka streha narejena iz lesa, da smo lahko določene stvari dajali gor. Zjutraj je padal dež in smo se tukaj lahko malo skrili pod streho. Jaz seveda, ki sem zelo velik, nisem gledal in sem se z glavo tako zaletel, da sem vse premaknil. Te pa še to ni bilo vse. Našel sem žogo, pa sva si z mamo malo podajala. Seveda mokra trava, jaz obute krokse. Tak sem se razsipal po travi, da sem se celi raztegnil. Smeha je bilo ogromno. Še isti dan, ko smo se podali na pot gledat en slap in je bilo vse mokro po gozdu in korenine mokre, se je mami spodrsnilo in se je zložila skupaj. Potem pa še to ni vse, je rekla, da ne more vstati, ker so se ji noge zavozlale.

Tudi naš ati je imel en zanimiv padec. Mama si je lani kupila en manjši stol za kampirat, ampak je bil res udoben, na koncu smo ga vsi imeli radi. Je pa bil kar malo neroden, no ati je to ugotovil. Pravijo, da se stoli niso za guncat, ko se je malo bolj z njim dal nazaj se je tako razsipal, da se je komaj pobral. Nisem ga videl in se smejal samo jaz, tudi drugi obiskovalci kampa.

Mama je rada nekako po avtu vedno pospravljala, en dan pa je samo padla v njega, komaj je ven zlezla, mi smo se ji raje smejali, kot da bi se ji pomagali poobrati ven.

Pozabil sem krokse!

Najbolj zanimivo pa je bilo to. Smo bili v eni trgovini in jaz sedim v avtu, sezujem pa si krokse zunaj avta. Nič pride mama in gremo dalje. Po kakšnih 15 minutah vožnje se ustavimo v enem gozdu, da bomo jedli. Ojoj jaz nimam kroksov, so ostali lepo pred trgovino na parkirišču. Mama gas gremo po moje krokse, seveda so bili na istem mestu.

Spomini bodo ostali!

To je samo nekaj smešnih pripetljajev, ki smo jih doživeli. Seveda nam je ostalo vse v smešnem spominu, ki se jih bomo spominjali skupaj. Tudi celotno potovanje nam je bilo nekaj posebnega, se ga bomo dolgo spominjali in vemo, da bomo nekaj podobnega, če bo le mogoče ponovili drugo leto, samo drugo državo. Čeprav se ogromno seliš, imaš avto nabasan je neko doživetje. Če nisi občutljiv, se je zgodilo, da ni bilo tople vode za tuširat ni to za vas. Ne smeš gledat v kakšnem spiš, saj tudi doma včasih naša dva kužka prineseta listje ali travo v posteljo, pa ne zamenjamo takoj posteljnine. Ogromne razdalje smo prevozili, ni nam bilo težko, tudi kužka sta navajena, smo poskrbeli, da jima ni bilo vroče. Nekateri to doživljajo in potujejo že dalj časa, ja mi smo prvič in še bomo, ker plani so še za obiskati na tak način kar nekaj držav.

Za na konec:

Bo pa mi Poljska ostala v nekem posebnem spominu, ne vem dobil sem občutek, da je celotna država nekako v samem pesku. Povsod kjer smo se gibali je bil pesek, ne samo na morju in v Bledovski puščavi.

Pesek je bil kar prijeten, smo bili ga že prav vsi veseli. Morje mi bo ostalo v spominu, ker sem hodil po obali v dolgih hlačah in dolgih rokavih.

Peljali smo se z ladjico do otoka tjulnjev, to je bilo neverjetno doživetje. Res to so stvari in dogodki, ki se ti stisnejo v spomin.

Prehodili smo po določenih poteh po ogromno stopnicah.

Potem smo se podali na goro Snežko, ki je bila celotna pot tlakovana. Noge ti prav pošteno trpijo, čeprav misliš kako so se potrudili. Za nekatere je Poljska neznanka, tudi sami smo dobili vprašanje, kaj lezete tja. Nam ni žal, da smo jo obiskali, če bo še kdaj priložnost jo obiščemo.

Sem vesel, da ste si vzeli čas in prebrali tudi ta blog, da izveste malo o mojih vtisih in doživetij, kar smo letos prvič doživeli skupaj. Bilo nam je res lepo in smo skupaj uživali, kot družina. Potovanje po Poljski je lahko res lepo in super doživetje.