Seveda vedno, ko gremo domov iz dopusta, moramo še nekam zaviti, saj drugače bi za nas to bil dolgčas. Ker pa smo se nahajali še na Poljskem in smo domov morali iti čez celo Češko, sta naši dve ženski izbrali še ogled Češke. No, že doma sta povedali, da ima naša mama na zemljevidu en srček in to je pot med krošnjami – Stezka korunami stromu v narodnem parku Krkonoše. Češka ima ogromno narodnih parkov, ki so res vredni ogleda. Ja, morali še bomo eno leto obdelat celo Češko. Do tja smo imeli mi vožnje malo več kot 1 uro in pol, nekje 55 kilometrov. Seveda iz same Slovenije se ne bo nihče odpravil tja, ampak če se mogoče potepate kje v Češki ali kje v bližini se kar odpravite v Janske Lazne. Googlova navigacija vas bo pripeljala na samo parkirišče.

Parkirišče in vstopnina:

Mi smo tja prišli malo pred 12. uro in smo se samo vprašali, če bomo imeli kje parkirat. Parkirišče je res ogromno, ampak bilo je polno, avtomobili so imeli že parkirane ob cesti, ampak mi smo rekli, da tega ne bomo naredili, da ne bomo imeli kakšno kazen. Videli smo, da se na parkirišče vozijo in čakajo, če bo kdo šel ven. Tudi mi smo tako naredili, ampak hitro smo našli en prostor za naš avto. Parkirišče je plačljivo, mi smo za 3 ure plačali 100 CZK, to je nekje 3,75 EUR. Tukaj so res parkirišča zelo poceni.

Vedeli smo, da tukaj ne smejo gor iti kužki, zato smo rekli, da gremo dva po dva. Vstopnina za odraslega je 250 CZK – 9,40EUR, lahko pa se dol peljete po toboganu kar vas dodatno stane 50CZK – 1,90 EUR, kar sem jaz tudi komaj čakal. Najprej sta se na pot podala ati in Klavdija, midva z mamo pa sva se malo sprehodila okoli in sva šla pod sam objekt ali kako bi ga poimenoval. Lepo v senci sva s kužkoma čakala in občudovala kako je stolp visok, koliko ima nadstropij in da je občudovanja vreden.

Nekaj informacij:

Stezka korunami stromu se nahaja v narodnem parku Krkonoše na Češkem. Samam pot je dolga 1500 metrov in vas vodi čez sam gozd. Med samo potjo se lahko ogromno naučite o drevesih, živalih. Med potjo najdete ogromno informativnih tabel, ki so napisane v Češkem in angleškem jeziku.  Podate se tudi pod zemljo, kjer spoznate drevesni koreninski sistem, saj je sama pot speljana prav v podzemlje.

Sam stolp je visok 45 metrov, kjer se lahko sprehodijo čisto vsi. Pot je primerna za vse starosti, prav tako za invalide, mamice z vozički. Stolp se je odprl leta 2017. pot je zelo široka, tako da imaš dovolj prostora za srečanje med ljudi. Hodiš lepo v krog po lesenih deskah in se lepo počasi vzdiguješ, dokler ne prideš na sam vrh, kjer je res fantastičen razgled. Med potjo se sprehodiš tudi po enih takih spretnostnih ovirah, ter imaš nastavljene živali, kar moraš sestavit besedo.

Ha midva z mamo sva samo sova, ker nama češčina ne gre. Kot sem že omenil, nekaj metrov pred vrhom je tudi vstop za tobogan, kar se lahko nato dol spustiš, seveda z doplačilom, ampak o tem kasneje.

Pot navzgor:

Najprej sta to pot prehodila ati in Klavdija. Midva sva ju samo opazovala, kako se počasi vzpenjata do samega vrha. Jaz sem bil prepričana, da grem po toboganu dol, prav tako je tudi Klavdija javila, da se bo pripeljala, ati pa gre peš. Midva sva se namestila nekje blizu tobogana, da sva lahko opazovala ljudi kako se pripeljejo oziroma spustijo po tem zavitem toboganu. Pa se le pripelje naša Klavdija, ampak ko je stopila na noge je mama opazila da nekaj ni v redu. Seveda cel čas se vrtiš in to v veliki brzini, Klavdiji se je prav vrtelo. Mama je takoj rekla, da ne gre, ker je že lani imela težave od vrtenja, ko ji je bilo slabo in je bruhala. Tak sedaj sem vedel, da bom spust opravil samo jaz.

Pa je tudi ati prišel peš dol, da sva lahko predala kužke njima, in sva se midva podala na pot. Sama pot je res prijetna, ogromno lahko si prebereš o sami gradnji ter o drevesih. Prav prijetno je pod samo zemljo, kjer so naredili prav poučno pot. Sama pot do vrha traja nekje pol ure, seveda odvisno kako hodiš, midva sva toliko potrebovala.

Na vrhu je res nekaj neverjetnega, čeprav okolice ne poznaš ti vzame dih in to je razlog zakaj je Stezka korunami stromu res super destinacija za izlet.. Ko sva se poslikala ter okolico, sva se podala do samega vhoda v tobogan, mama pa se je odpravila peš.

Spust po toboganu:

Nisem je mogel prepričat, da se tudi ona dol spusti. Adrenalin mi je delal na polno, vsedeš se na eno blazino, da seveda z golimi nogami ne drsiš. To mora vsak probat, letiš dol z veliko hitrostjo, samo čakaš, ko boš prišel na cilj. Vrtiš se non stop, tako da sem to tudi jaz prav občutil v glavi. Ni mi bilo dobro, ko sem prispel, sem kar počakal mamo, da sem prišel malo k sebi. Ojoj sem si rekel, boljše da mama ni šla, ne vem, če bi tisti dan šli mi domov ali pa bi morala midva s Klavdijo vse kilometre odpeljati. Seveda, sem to tudi priznal, ampak mi ni žal, bi še enkrat ponovil, ko se bi bolje počutil. Najbolj pa sem to ugotovil, da mi je slabo, ko smo se odpravili jest.

Kje jesti/piti?

Ker smo bili vsi že pošteno lačni smo videli, da tukaj tudi ponujajo tople jedi. Ponujajo različne menije, ampak nič v angleščini napisano. Pač smo šli na loterijo, kaj bomo si naročili to bomo jedli. Najprej sva šla midva z atijem. Sem znal na jedilniki prebrati pohan sir in nekaj poleg. Ok jaz bom to jedel, ati pa si je isto naročil. Za samo 155CZK – 5,80Eur ena porcija in to zelo velika.

Nato sta šle Klavdija in mama. Ne vem kaj sta oni dve tak pametni, Klavdija si je prinesla nek pohan zrezek, pomfri in solato, mama pa še nekaj boljšega, kot en golaž, solato in še danes ne vemo kaj je bilo poleg (smo dobili odgovor, da so to krompirjevi knedli, za vse ki vas zamika to kosilo). Ni bila ne polenta in ne kruhovi cmočki, ampak videti je bilo zelo dobro. Plačala pa sta za porcijo isto, kot midva. Tukaj sem jaz ugotovil, kaj je meni naredil tobogan, tistega sira in pomfrija nisem mogel pojesti tako mi je bilo slabo. Vsi so se mi smejali. Ampak jaz sem se spustil po toboganu, sem si rekel, bom že malo prespal v avtu in mi bo boljše.

Če se boste kdaj potepali kje po Češki, ki je tudi čudovita, ponuja ogromno vsega vam priporočam, da poiščete to pot med krošnjami- Stezka korunami stromu, ne bo vam žal. Pa ne se ozirat na to, da je meni bilo slabo od tobogana, morate to poskusit. Ampak naša pot se ni nadaljevala še domov, čeprav je ura bila že čez tri popoldan, smo se podali še na eno raziskovanje, to pa sledi v naslednjem blogu, ki bo v kratkem.