Posted on

Za letošnje počitnice nismo imeli planov, da bi jih preživeli tudi v Sloveniji. Plan je bil drugačen, kar še je vedno, ampak o tem drugič. Ker pa nas je letos doletela neprijetna situacija, cel svet je preletel virus, ki se ga ne moremo še danes znebiti, nas je nekako država obdarila, če lahko temu tako rečemo. Podarili so nam nekakšne bone, ki jih lahko unovčimo pri slovenskih turističnih ponudnikih. Nič nismo prej razmišljali kam gremo, dokler res boni niso bili 100% pri nam. Nekako smo se skupaj odločili za Bovec, saj te kraje že poznamo in vedli smo, da je tukaj ogromno za početi. Mama je tudi takoj predlagala kamp Polovnik. Seveda smo jim pisali, če bone sploh bodo sprejeli in ko smo dobili pozitiven odgovor, Klavdija je tudi rezervirala termin. Zakaj izbrati kamp Polovnik v Bovcu in kako sam kamp izgleda pa si lahko preberete v blogu TUKAJ.

BOVEC

1.dan

Zjutraj malo pred 6. uro smo se odpravili od doma proti Kranjski gori. Čez sam Vršič in vse do Bovca se vožnja kar vleče, ampak so čez okno avta prelepi razgledi, tako da lahko občuduješ okolico. V sam kamp smo prišli nekje ob 10 uri, nakar smo se prijavili ter začeli s postavljanjem šotora. Tudi to ti kar vzame nekaj časa, da vse postaviš in vso kramo zložiš v sam šotor. Nato smo se najedli in se zmenili kam gremo. Najprej je bil plan do slapa Virje. Ampak, ko smo prišli do samega parkirišča smo se obrnili. Ne zaradi gneče, ampak nas je parkirnina malo odvrnila, za 2 uri morate plačat 5 EUR. Mislim, da je cena kar pretirana, poleg tega tam nimaš kaj počet 2 uri.

Odločili smo se, da se peljemo do Velikih korit reke Soče. Avto smo parkirali na parkirišču ob cesti in se podali ob reki Soči vse do Velikih korit. Tukaj smo že preživljali dopust, ampak zanimivo, da še po tej poti nismo nikoli hodili. Ko smo prišli do velikih korit, sva nazaj po avto odšla jaz in mama. Klavdija, ati in kužka pa sta naju počakala pri koritih. Tukaj se tudi letos nisem skopal, še nisem zbral dovolj poguma.

Med potjo do Bovca smo se še malo pred samim mestom ustavili in ogledali muzej v naravi Ravelnik. Tukaj se skrivajo podzemni rovi, ki so služili v času Soške fronte. Se nahaja tik ob cesti in se gre v gozd, kar se ga splača obiskati za vse tiste, ki si upate hodit po rovih in niste, kot moja mama, ki raje ostane zunaj na svetlobi. V kampu pa sva s Klavdijo hotela probati najin dron, nakar sva ugotovila, da spet ne deluje, čeprav je prišel iz servisa.

Ravelnik

2.dan

Za današnji dan je Klavdija izbrala pot v Italiji. Povedala je, da gremo do Rifugio Corsi, ker je pot zanimiva po nekih rovih. Peljali smo se čez mejni prehod Predel, moram pa povedat, da na meji ni bilo nikogar. Peljali smo se vse do Rabeljskega jezera in nato proti Sella Nevea. Od jezera naprej morate bit pozorni, na desni strani ceste na križ. Peljete se po makedamski cesti vse do zapornice. Pot naprej naprej poteka po cesti vse do planine, kjer se vam odprejo prelepi razgledi. Nato pa se vzpenjate, po ne težki poti naprej. Pot je zelo zanimiva, saj smo med potjo naleteli na padajočo vodo iz skal, kjer smo se lahko hladili in kužka sta namočila tačke. Moram povedat, ker je bilo kar precej vroče, smo naša dva kosmatinca tudi na čase nosili, da nista sama kobacala po soncu.

bovec

Malo pred samo kočo pa smo naleteli na čredo kozorogov, ki so nas spremljali vse do koče in tudi pri koči smo jih kar imeli cel čas. Zato smo se tukaj tako dolgo zadrževali, saj se jih nismo naveličali slikat ter snemat. Ampak tukaj bi lahko ostal kar nekaj dni tako je lepo in razgledi so fantastični. Med vračanjem v Bovec smo se še ustavili pri Rabeljskem jezeru, kjer sem se jaz edini skopal.

3.dan

Ker me je dron zapustil in mi je prodajalec vrnil nazaj denar, se je mama odločila, da gremo po novega v Novo Gorico. Bil sem izmerno vesel, saj sem tudi tak dron želel in sem vedel, da bo ta res boljši. Z njim sem tudi posnel Bovec iz zraka.

Ko smo se vračali nazaj smo poiskali med Kobaridom in Robičem Nadiška korita. Ni jih lahko najti, posebej se do njih spustiti. Tam sva se s Klavdijo tudi skopala, kar naši mami in atiji, to spet ni uspelo. Mama je nekaj poskušala, ampak ji je še Nadiža preveč mrzla. Ona je samo za mlako.

Nato smo se ustavili pri slapu Boka. Povzpeli smo se do razgledne točke, kjer je res prelep razgled na slap. Ker pa je mama vedela, da sem nestrpen glede drona smo se odpravili kar v kamp, kjer sva s Klavdijo sprobala novi dron. Res je boljši, dela fantastične fotografije ter videje.

4.dan

Noč je bila burna, celo noč je grozno pihalo, kar sem mislil, da bomo s šotorom nekam poleteli. Tako je bilo tudi zjutraj, zato smo se nekako hitro odločili, da gremo na Kota 1313. Peljali smo se do trdnjave Kluže, kjer smo se podali na našo pot. Najprej prideš do utrdbe Fort Hermann, kjer je zelo zanimivo raziskovati. Nato pa te kar dolga pot vodi čez gozd do Kota 1313. Na vrhu smo bili prav presenečeni, kako je bilo lepo toplo brez vetra, kjer sem lahko z veseljem spustil tudi drona ter posnel čudovito okolico.

5.dan

Že prejšnji dan smo se odločili, da gremo do Krnskega jezera, saj me je vleklo tja, da bi spet lahko spustil drona, ter naredil čudovite fotografije iz zraka. Podali smo se v Lepeno, kjer se začne pot. Pot je zelo prijetna čez gozd, lahko si tudi preberete blog na tej povezavi. Ampak hudiča dron je povezan s podatki oziroma signalom telefona. Ampak nihče ni imel pri jezeru signala, res škoda. Ampak smo naredili kar precej lepih fotografij z telefonom in Klavdija s fotoaparatom. Sva pa z mamo se tudi odpeljala do slapa Boka, kjer sem spustil drona do slapu, video lahko vidite tukaj.

6.dan

Že prvi dan sem našel pot ob reki Soči in okolici Bovca, ki se imenuje Brjeka. Pot vodi iz samega kampa in je lepo označena. Pot poteka precej po gozdu ob prekrasni reki. Spet je moj dron poletel in posnel prelepo reko Sočo. V kampu smo se nato najedli, nato pa smo se zapeljali k Soči malo kopat. Ampak samo meni je uspelo it v vodo in to samo enkrat. Res je bila mrzla. Nato smo se malo zapeljali proti Kaninu do postaje B.

bovec

7.dan

Današnjo turo pa je izbral ati. Rekel je gremo na Slemenovo špico, kjer so tudi prelepi razgledi. Zapeljali smo se na prelaz Vršič, kjer je začetek poti. Pot je bila kar vroča, zato smo našima dvema kosmatincema kar pomagali po vročini. Pot je zelo prijetna, ni težka, obiščejo jo lahko vsi, tudi otroci. Med potjo smo srečali ogromno malih otrok, ki so pridno korakali proti Slemenovi špici. Na vrhu je bila kar gneča, smo se kar borili in iskali senco. Tudi tukaj je dron poletel v nebo ter posnel te lepote, ki se tukaj skrivajo. Res je moj dron letos bil na prvem mestu, saj sem si ga zato tudi kupil.

Preživeli smo sedem prelepih dni v Bovcu in njegovi okolici. Domov nas je spremljal dež, zato se nismo nikjer ustavili. Plan so bili Zelenci, ampak bodo ostali za drugič. Bovec vam ponuja ogromno aktivnosti. Ne rabiš bit hribolazec, da se odpraviš v ta del Slovenije na dopust. Tudi sama dolina vam ogromno ponuja, samo malo se zapeljete okoli in najdete ogromno lepot. Ne pozabite se ustavit nekje ob reki Soči ter se skopat. Res je mrzla voda, ampak enkrat morate poskusit kaj vam ponuja mrzla voda. Če radi kampirate vam še enkrat priporočam kamp Polovnik, res vam ne bo žal in vse imate v bližini. Najbolj pa sem vesel glede drona, ker z njim sedaj lahko naredim res prelepe videje ter fotografije iz zraka.

3 Replies to “DOPUST BOVEC (kaj smo si ogledali)”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.