Slovaška, Poljska in Češka

Vso načrtovanje za letošnji dopust se je pričelo že lani, ko smo prišli domov iz Bratislave. Klavdija in mama sta se zaposlili na internetu kjer jima je “stric google” povedal vse informacije, ki jih rabimo. Načrt pa je bila Slovaška, Poljska in Češka. Zakaj pa smo si izbrali Slovaško in Visoke Tatre pa TUKAJ.

Skupaj naredili: 3816 km, stroški celotnega potovanja: okoli 1300€

1.DAN

Zbudili smo se ob 1.30 uri zjutraj, se umili, oblekli ter še zadnje stvari znosili v avto. Seveda ni šlo brez navigacija in spet je tukaj pomagal Google. In naša pot se je pričela ob 2. uri zjutraj. Ker pa seveda bi pot trajala predolgo, če bi se vozili po t.i. starih cestah, je Klavdija pred tem uredila vse vinjete za avtoceste. Začetek poti je bila vožnja po temi, zato sem jaz in Klavdija za en čas zaprla oči in se podala v spanec. Po nekje 2 urah je bil naš prvi postanek (Madžarsko počivališče) in da tudi pretegnemo svoje noge in da so lahko šli kužki opravit svojo potrebo. Naš postanek je trajal nekje 20 min in potem smo se podali dalje na pot, saj je še pred nami bilo veliko kilometrov.

Ker pa je seveda vožnja po ravnih cestah monotona, je po nadaljnih 2 urah vožnje bil še en postanek (Slovaška), kjer smo tudi napolnili svoje želodčke. Tako, to je bil naš zadnji počitek, zato nas je dalje pot vodila do kampa kjer bomo preživeli nadaljnih 10 dni. Bivali smo v RIJO CAMPING (4 odrasle osebe, šotor, avto in 2 kužka=25€ na noč). In tukaj je prvi zahtevnejši del (sporazumevanje z opraviteljem kampa). Vstopita Klavdija in mama kjer se sporazumeta da bomo tukaj 10 noči, ampak zakaj je upravitelj obdržal eno osebno? Na koncu je Klavdija svojo osebno zamenjala z vozniškim dovoljenjem, saj se z upraviteljem kampa nismo razumeli zakaj mora obdržati eno kartico.

Da nebi posedali v kampu, smo se zapeljali v mesto Poprad, kjer smo prvo poiskali parkirišče. In tukaj že prvi zaplet, vse na avtomatu piše po Slovaško. Ampak še dobro da je na avtomatu bil napisan tudi spletni naslov, katerega smo vtipkali v internetni brskalnik in nam je vse prevedel, kaj in kako plačati. Ko smo poskrbeli za parkirnino, smo se odpravili proti centru mesta kjer smo na poti srečali polno stojnic. Ker pa smo bili časovno omejeni, saj smo bili že ob 16. uri naročeni v muzej iluzij-Trickelandio, smo z samim ogledom malce pohiteli.

Ura je bila že 15, ko smo prišli do avta, ampak seveda to ni šlo brez zemljevida. Na poti proti Trickelandiji pa nas je še pot ustavila pred čudovito cerkvijo.

Po nekaj posnetih slikah s cerkvijo, smo se pa odpravili proti Trickelandiji, kjer smo dobili karte, saj je vse že bilo urejeno glede rezervacije (več o Tricklandiji pa TUKAJ). Sam obhod celotnega muzeja je bil zanimiv ter tudi smešen, kar povedo tudi same slike. Naš obhod muzeja je trajal slabo 1 uro, nato pa smo se odpravili nazaj proti kampu, ampak tu ni šlo brez zapletov. Ne da bi si naredili navigacijo, smo se optimistično podali proti kampu, kot da že vemo pot do njega. Ampak ne, mi smo zavili eno krizišče prehitro in kampa tam nismo našli, zato je bila naša prva misel, da smo kamp zgrešili. Potem nam je Google kot Google povedal, da smo zavili prehitro. Po prihodu v kamp pa je bilo potrebno nekaj dati tudi v svoje želodčke ter prav tako v želodčke naših dveh štirinožnih prijateljev. Seveda še to ni bil konec našega dneva, saj si je bilo potrebno ogledati celotni kamp, spat pa smo se odpravili ob 21. uri

2.DAN

Na drugi dan smo vstali ob 7.30 uri, se najedli in pogledali načrt za danes, katerega je Klavdija izdelovala po dnevih celo leto. Na vrsti je bilo obiskati jezero Štrbské pleso, iz katerega je bil tudi štart do jezera imenovanega Popradské pleso. Do Popraskega plesa smo rabili nekje 1 uro in pol.

Ampak to še ni bil konec. Odpravili smo se do jezera Veľké Hincovo pleso, iz katerega je bilo načrtovano tudi dosežti vrh Kôprovský štit. Ampak zaradi bolečin v nogah atija, sem se na sam vrh podal sam, vzel sem kamero, svoj telefon in eno pol litersko flašo vode. Vzpon po tabli je bil predviden na 1 uro in 15 min, ampak vzpon do vrha sem sam prehodil v slabih 45 minutah. Na vrhu sem si odpočil, posnel par posnetkov ter slik in se odpravil proti jezeru kjer me je čakala družina. Seveda dol je šlo hitreje kot gor.

Ko sem prišel do jezera, sem se najedel, da si sem nabral novih moči ter se nato skupaj odpravili proti avtu. V njega smo odložili nahrbtnike, se preobuli in si hitro šli nakupit par spominkov. In ker je bilo jezero Štrbské pleso zelo vabljivo, smo se se sprehodili okrog jezera, kjer smo srečali prečudovite hotele. Po samem ogledu ter obhodu jezera pa smo se počasi odpravili nazaj proti kampu, kjer smo si skuhali kosilo. V spalne vreče pa smo se danes odpravili okrog 21.30 ure.

3.DAN

Današnji dan se je spet začel ob 7.30 uri zjutraj. Hitro smo se najedli, umili ter pogledali v načrtovano mapo kam potujemo danes. Ker je celo noč deževalo in so se stopinje spustile pod 20°, se je današnji plan malo zamenjal. Zato smo se odpeljali do vasi Podlesok kjer je bil tudi naš štart proti slapovom v Slovenský raj (o Slovenskem raju si lahko preberete TUKAJ). Pot nas je sprva vodila po travniku in nas naenkrat popeljala v čudovito sotesko, imenovano Suchá Belá, kjer je tekla reka. Pot ni bila shojena kot smo je bili do sedaj navajeni, ampak bilo je “kjer boš šel, boš šel”. Hodili smo dobro uro, malo po vodi malo po kamnih, ko smo prišli do prvega slapu. Od tukaj pa se je pot nadaljevala malo bolj adrenalinsko, saj je bilo potrebno preplezati nekaj lestev. Na sami lestvi ter po brunah se je vila kolona ljudi.

Ker pa seveda ne sme biti dan brez dodatnega adrenalina je zato poskrbelo vreme, še dodatno slabo uro naprej nas je zalival dež. Slovenci so bili “saj nismo iz sladkorja” in niso imeli ne jaken, in tudi ne palerin. Nakar pa so bili ostali obiskovalci, vsi v parelinah ali jaknah. In ker se ne smeš obrniti ter po isti poti iti tudi navzdol, smo morali nadaljevati pot kljub dežju do konca. Ni bilo dolgo da smo prišli do ceste, kjer je dež tudi ponehal, zato smo se ustavili in nekaj dali v svoje želodce. Ampak čakalo še nas je nadaljnih 30 min hoje do avtomobila. Teh 30 min je minilo zelo hitro, in tudi pred parkiriščem je bilo potrebno kupiti kakšen spominek.

Hitro smo dali vse v avto in se podali na pot proti naslednji destinaciji, to je bilo mesto Spišska Nova Ves. Tam smo parkirali kar ob samem mestnem jedru. Sledil je sprehod po mestu.

Po ogledu mesta pa smo odšli do naslednje destinacije, ki je bil Spišský hrad, katerega sva obiskala samo jaz in Klavdija, zaradi malo prevelike vstopnine da bi ogled opravili vsi. Namreč za odraslo osebo je vstopnina 8€ (o Spiškem gradu si lahko več preberete TUKAJ). Za sam ogled sva porabila slabo 1 uro. Seveda smo morali tudi tukaj kupiti nek spominek. Od tukaj pa smo se odpeljali v mesto Spišské Podhradie, kjer smo si ogledali eno cerkev.

Po samem ogledu pa nas je pot odpeljala v Poprad, v trgovino Kaufland, da si smo nakupili nekatere stvari za naslednji dan. Po samem nakupu pa smo se odpeljali v kamp, ampak tokrat po drugi strani. V kampu pa za večerjo nismo jedli nekaj iz svoje kamping kuhinje, ampak smo v kampu naročili en hamburger, Zemiakove placky in Pirohy. Poskusili smo nekaj Slovaškega in bilo je super po okusu.

4.DAN

Današnji dan se je začel bolj zgodaj in to kar ob 7. uri zjutraj. Vsi smo se najedli, umili, ter kot prvo za danes pogledali vreme. Ker so bile napovedane temperature do 18° smo si rekli, da današnji dan ni namenjen kopanju, zato se je spet ves načrt spremenil. Pot nas je odnesla do jezera Palcmanská Maša kjer je bil naš štart do soteske Zejmarská roklina, kjer smo srečali prečudovite slapove. Spet adrenalina ni manjkalo, saj so se na poti znašle lestve. Po prehodeni soteski, smo prišli do manjše koče. Tukaj smo tudi napolnili trebuhe, tako mi, kot tudi kužka. Ko smo se najedli, pa smo si na hitro ogledali okolico koče kjer smo videli koze, zajčke ter ponije. Ker pa spet je pot speljana samo enosmerno, torej po eni strani gor, po drugi dol smo morali poiskati pot navzdol, kar ni bilo težko.

Ko smo prišli nazaj v dolino pa smo si se pogledali jezero v Palcmanski Maši. Ko smo si ga ogledali, pa smo se odpeljali proti mestu Levoča, kjer smo si nakupili tudi nekaj spominkov. O mestu Levoča pa si več preberite TUKAJ.

5.DAN

Kot vsaki dan doslej, se je dan začel ob 7.30 uri. Vsakodnevna rutina torej hrana, umivanje se je ponovila. Pripravili smo vse potrebno za pohod in se odpeljali proti izhodišču današnje ture. Za danes je bilo izbran Hrebienok, do katerega smo se iz parkirišča odpeljali z zobato železnico (11€ povratna vozovnica za odraslo osebo). Sama vožnja traja nekje 7 min.

Ko smo prispeli na vrh, pa smo se odpravili gledat Vodopády Studéneho potoka. Ker pa je pot še bila premalo za nas, smo se iz slapov odpravili še 1.45 ur do koče Téryho chata. Pri sami koči pa smo srečali tudi 3 jezera. Ker pa je bilo pri koči mrzlo smo se hitro poslikali ter se odpravili nazaj dol. Dol je šlo seveda hitreje kot gor. Ko smo prispeli nazaj do Hrebienoka smo počakali nekaj minut do zobate zeleznice ter se odpeljali v dolino. Ko smo prišli nazaj v kamp smo se najedli ter se ob 21.30 uri odpravili spat.

6.DAN

Dan smo začeli malo pred 7 uro, saj si je bilo v načrtu ogledati mesto Košice. Hitro smo pripravili vse potrebno, se najedli, umili ter še seveda pripravili najnujnejše (navigacijo). Ker pa še je v zakupu vinjeta za avtocesto, je potovanje bilo hitrejše. Pot je trajala nekje 1.30 ur, ampak v samo mesto se ni težko pripeljati, najtežji del je poiskati prazno parkirno mesto. Našli smo parkirno mesto v ulici Kukučínova, kjer smo plačali 3€ in bi lahko tam pustili avto cel dan.

In že smo bili tako daleč, da je bil čas da se odpravimo v samo mesto. In kaj bi brez nase vodičke Klavdije, ki nas je s pomočjo, koga drugega kot Googla vodila v mesto, kjer je bilo polno prečudovitih znamenitosti ter tudi cerkva. Z Klavdijo sva tudi obiskala muzej, kjer so notri misli fosili, nagačene živali in predstavljeno življenje ljudi nekoč v Slovaški.

Ne smemo pa mimo časa za spominke. Po nakupljenih spominkih in po pogledanem mestu pa so naši trebuhi povedali da so prazni, zato je bilo potrebno poiskati nekaj dobrega za pod zob. In tudi to smo kar hitro našli. Naročili smo 3 kebab boxe, Klavdija pa si je šla po kos pice. Ker pa ne sme biti vse okej, je mama dobila pekoči kebab box, da ji je komaj šlo po grlu. Na koncu ga je raje četrt pustila. Ko smo se do sitega najedli, pa še je prišla na vrsto sladica. Zato je pa Klavdija šla po 2 Trdelnika (enega kokosovega in enega navadnega z nutello). Spet nekaj novega in po okusu zelo dobro. Tako zdaj so trebuhi polni, kako pa sedaj nazaj do avta v takem mestu? Ja še dobro da sem shranil lokacijo in nas odvedel proti avtu. Več o mestu Košice izveste TUKAJ

Ker pa še ura ni bila pozna, smo se odločili odpeljati v mesto Prešov, kjer smo parkirali pri prečudoviti cerkvi. In ker je bil slovaški državljan prijazen in se je ravnokar odpravljal s parkirišča in je imel plačano za cel dan, nam je dal njegov listek. Od tu naprej pa nas je vodila Klavdija, na kratek ogled mesta, kateri je trajal nekje 1 uro. Po samem ogledu pa smo se vrnili v avto in se odpeljali proti kampu. Najprej smo si pripravili nekaj za pod zob ter se odpravili spat ob 21.30 uri.

7.DAN

Danes se je bilo potrebno vstati malo prej, saj je bila v načrtu obiskati Poljsko, do katere nismo imeli daleč. Vstali smo se pred 7 uro, se umili, najedli ter pripravili vse potrebno za na pot. S Klavdijinim vodstvom smo v Poljsko prispeli v slabi 1 uri. Prvo smo si ogledali Wodospad Zaskalnik, kateri ni bil daleč oddaljen od samega parkirišča. Ker pa sva s Klavdijo na poti do slapa videla nekaj stojnic s spominki, smo se morali po poti nazaj v Krościenko nad Dunajcem. Tukaj smo se ustavili ter tudi nekaj spominkov nakupiti. Parkirali smo kar ob cesti, kot so to storili pred nami že mnogi drugi Poljaki.

Po samem nakupu pa smo se odpravili na goro Trzy Korony. Parkirali smo na javnem parkirišču in se odpravili proti vrhu. Do vrha je bilo nekje 1.45 ur. Na poti pa smo se tudi ustavili ter napolnili nase želodce. Ko smo prispeli na sam vrh smo ugotovili, da se nismo na pravem vrhu in da za vstop do pravega vrha je treba placati 6 poljskih zlotov. Ampak pod vrhom je bila 100 m dolga vrsta zato sva se na vrh odpravila samo jaz in Klavdija. Do vrha ter lepih razgledov sva rabila pol ure.

Sestop je bil malce hitrejši saj za sestop ni bilo dolge vrste. Ob samem sestopu pa presenečenje, nagovorili so nas trije Poljaki katerim angleščina ni šla najboljše, ampak smo se sporazumeli. Psi so v Pieniński Narodowy park prepovedani, zato smo sestopali malo hitreje. Zadnjih nekaj 200 metrov pred samim avtom pa nas je začel loviti tudi dež. Več o naši poti pa si preberite TUKAJ.

Iz tukaj pa nas se pot ni vodila nazaj v Slovaško ampak smo šli pogledat kje se začne pot splavarjenja po Dunajci. Ker pa smo že ob samem prihodu na Poljsko opazili jezero, smo se še podali na ogled tega jezera (Jezioro Czorsztyńskie). Po ogledu jezera pa nas je pot vodila nazaj proti kampu. Tukaj smo si naročili Buchty parené, makove Šúľance ter americké Zemiaky, spet novi okusi ampak zelo dobri.

8.DAN

Dan se je spet pričel ob 7.30 uri, ter spet se je ponovila vsakodnevna rutina. Danes pa nas je pot popeljala proti Tatranská Lomnica, kjer smo parkirali ter začeli slediti zelenim oznakam. Oznake so nas pripeljale do smučišča po katerem smo nadaljevali našo pot proti jezeru Skalnaté pleso. Do samega jezera bi lahko ubrali tudi vožnjo z gondolo, ampak smo se do jezera raje sprehodili. Do jezera smo rabili nekje 2.45 ur. Jezero je bilo prečudovito, malo manj čudoviti pa so bili razgledi, saj se je vila megla. Zaradi same megle se do vrha Lomnický štit nismo odpravili, do samega vrha pelje namreč gondola za katero odšteješ 26€. Pri jezeru smo se se na hitro najedli ter se podali v dolino.

Do same spodnje postaje gondole smo prišli zelo hitro. Od tukaj naprej pa sva se s Klavdijo odločila za malo drugačen spust, spust z Gocartom za katerega sva vsaki odštela 10€. Vožnja je bila zelo super ter nekaj novega. Seveda sva v dolini morala počakati mamo ter atija.

Ko sta končno prispela do avta, pa smo se hitro spakirali ter se odpeljali proti jami Belianska cave, v katero sma se podala samo jaz in mama. Po jami je bil vodeni ogled kateri je trajal približno 70 minut. Vstopnina za odraslo osebo je znašala 8€, ter če si hotel v jami fotografirati 10 evrov. Po ogledu jame in ko sva končno prispela ven iz 5°c, smo se odpravili v mesto Poprad. Tukaj je Klavdija spoznala prijateljico iz Slovaške, s katero sta se eno leto in pol pogovarjali s pismi. Potem je sledila le še vožnja v kamp.

9.DAN

Zbudili smo se ob 7.30 uri zjutraj ter uredili vso jutranjo rutino. Pot nas je danes vodila na Poljsko stran, proti jezeru Morskie oko. Ko smo prispeli do izhodišča, nas so tamkajšnji upravljalci parkirišča usmerili na še prazno parkirno mesto. Tukaj smo plačali 30 poljskih zlotov in smo lahko parkirali cel dan. Do pravega izhodišča oziroma do vstopa v nacionalni park smo se hodili nekje 10 minut, ter do tja so se vile vrste avtomobilov, ki so bili hitrejši od nas in so parkirali bližje.

Ampak ne sme iti vse po načrtih, zato nas nekaj metrov pred blagajno, kjer se plača za vstop v park, ustavi tamkajšnji upravljalec parkirišča. Po angleško nas je odslovil, saj v parku psi niso bili dovoljeni. Nas to odvrnilo od ogleda ni, zato sva se na pot podala samo jaz ter Klavdija.

Pred nama je bilo 9 kilometrov dolga pot. Za sam vstop v nacionalni park pa sva odštela 6 poljskih zlotov za enega. Ko sva plačala sva se končno podala na dolgo pot, ki naju je čakala. Do samega jezera bi se lahko popeljala tudi s kočijo, ampak naju to ni zanimalo, zato sva ta del prehodila. Do jezera Morskie oko in do tamkajšnje koče sva hodila nekje 2 uri in pol, ampak se je splačalo za tale razgled na okoliške hribe in tudi jezero je bilo čudovito. Sprva sva zavila v kočo kjer sva pokupila nekaj spominkov, ter se nato podala na pot, ki je vodila okrog jezera.

Ob lepem kotičku ob jezeru sva se malo usedla, posnela nekaj slik ter se podala nazaj proti avtu, kjer so naju že dolgo čakali starši ter kužka. Tudi za pot navzdol bi lahko šla s kočijo, ampak sva se tudi odločila, da bova pot prehodila. Dol je šlo malce hitreje, ampak od samega asfalta so naju proti koncu že naglo boleli tudi podplati. Končno sva prispela do samega vstopa v park, kjer sva vedela, da še imava do naših že neučakanih staršev ter kužkov samo nekaj minut. Kar hitro sva prispela do avta, kjer smo vse spakirali ter se podali proti naslednji destinaciji. Več o jezeru si lahko preberete TUKAJ.

Pot nas je vodila proti mestu Zakopane. Ko smo končno prispeli do mesta, je bil tukaj spet težki del dneva, poiskati parkirno mesto. Dva krat smo obvozili mesto ter parkirna mesta in nismo našli nobenega praznega, zato smo malo zavili proti zunanjosti mesta ter našli prazno parkirišče. Parkirali smo na ulici Nowotarska.

Prva postojanka je bila v trgovini Lidl, kjer smo si kupili nekaj za pod zob, ter se nato podali proti centru mesta, kjer ni manjkalo stojnic s spominki, ki jih je bilo seveda potrebno nekaj pokupiti. Da pa ne bi bil ogled mesta brez adrenalina sta se Klavdija in mama podali na vrtiljak, v manjšem zabaviščnem parku, za katerega sta odšteli 15 poljskih zlotov na osebo. Da pa se ostalim članom ne bi primanjkovalo adrenalina, smo se podali v naslednji zabaviščni park, kjer sva jaz in mama obiskala vlakec smrti, za katerega sva vsaki odštela 12 poljskih zlotov. Čeprav je bil vlakec kratek, te je kar pošteno premetalo ter zavrtelo.

To je bilo za danes dovolj adrenalina, zato smo se podali proti avtu, ampak to še ni bil konec našega današnjega raziskovanja, ustavili smo se še ob leseni cerkvi katero smo videli že zjutraj, ter se po nekaj posnetih slikah podali nazaj proti kampu.

10.DAN

Na zadnji dan v Slovaški smo se zbudili ob 7.30 uri, ter spet ponovili vso jutranjo rutino. Kot prva destinacija za obiskati je bila jama, Važecká jasky, v katero sta vstopila samo Klavdija in ati, saj sva v prejšnjo jamo odšla jaz in mama. Za vstop sta odštela 16€, ter od tega sta plačala 7€ za slikanje v jami. Midva z mamo pa sva počakala ob bližnjem potočku z kužki, kjer smo imeli družbo gosk. Čakala sva nekje 25 min.

Ko sta prišla iz jame pa smo se odpravili proti vasici Vlkolinec, katera je pod zašcito UNESCO. Vasica je bila čudovita za ogled ter tudi zapravljanje denarja za spominke. Ogledovali smo si jo nekje 30 min ter se nato podali naprej na pot.

Še preden smo nadaljevali našo pot pa smo se še ustavili ob cesti kjer smo našli mizo ter klopce in se najedli. Ko smo napolnili želodce, pa smo se odpeljali do slapu Lúčanský vodopád, slap je zelo čudovit in je kar sredi manjšega mesta. Pod slapom je čudovit bazenček, ki te kar vabi da se skopaš v njem, ampak mi se nismo.

Kot zadnjo današnjo destinacijo pa smo imeli jezero Liptovská Mara. Ampak še preden smo si ogledali jezero, nas je k ogledu pritegnila hiša katera je bila postavljena na glavo, v katero sma vstopila jaz in Klavdija, ter za vstop odštela vsak 4 evre. V samem ogledu, pa sva lahko vstopila v staro letalo ter helikopter. Po samem ogledu pa smo se le odpeljali, do jezera katero ni bilo daleč. Ko smo prišli do jezera nas je presenetila sama velikost jezera, ampak bilo je čudovito. Po nekaj posnetih slikah smo se vrnili v avto ter se odpeljali v kamp kjer smo spakirali nekatere stvari, da bo jutrišnjo odhod hitrejši ter da bo manj za spakirati.

11.DAN

Tako pa se je popotovanje po Slovaški oziroma po Slovaških Tatrah končalo. Zbudili smo se ob 6.30 uri, saj nas je še čakalo nekaj pakiranja. Najtežji del je bil konec (šotor), katerega na koncu nismo spravili v original vrečo za šotor, ampak smo ga v avto dali v napol ovitega v smetiščne vreče ter se podali na pot proti naslednji naši državi, v kateri bomo še nadaljne 6 dni. Vožnja proti kampu, katerega smo si nagledali je trajala nekje 3 ure, na poti pa smo tudi nekaj dali v svoje želodce.

Končno nas je navigacija popeljala do kampa, ter pred kampom je tudi urejeno parkirišce za kopalce, ki se pridejo kopat v jezero, ki je tik ob kampu. Tukaj pa prvi šok, ustavili smo se ob gospodu ki pobira parkirnino za tamkajšnjo parkirišče in ga v Angleščini vprašamo kje je kamp, a on nam odvrne “ha”. Torej angleščina mu ne gre, mu pravimo nadalje “camp?”, in on spet odvrne “ha”, ojojoj to še bo zanimivo si rečemo, zato se odpeljemo nazaj ter naprej ob jezeru, kjer smo se ustavili ter se na ogled podala jaz ter Klavdija. Kamp sma videla od daleč, ampak kje je recepcija? Spet greva proti gospodu, ki pobira parkirnino in glej ga zlomka prikazal se je še en gospod, kateri je obvladal angleščino. In končno smo se razumeli, da bi se radi nastanili v kamp za 6 noči.

Nastanili smo se v kampu Kemp pod Husarůvkou, ter za 6 nočitev za 4 odrasle osebe ter 2 psa odšteli 2400 čeških kron, kar nanese samo 95€. Malo te prevzame velika številka, zato smo se sprva tudi nasmejali kako bomo mi zmogli s trgovinami, ampak dandanes ne gre nič brez pametnega telefona, na katerem je Klavdija že imela pretvornik valut. Plačali smo v naprej, ter se nato podali v iskanje kje bo naša terasa za naslednjih 6 dni. Kamp ni veliki, zato smo prostor našli takoj ter se tudi z avtom popeljali do tja. Hitro smo postavili šotor, saj nas je bliznje jezero že klicalo k sebi, da zaplavamo v njem. Ko smo vse razpakirali smo se tudi na kopanje podali.

Po kopanju pa nam je že malce prepeval naš želodec, zato smo odšli v okrepčevalnico, katera je tik ob kampu ter si tam naročili pici (dvojina). Ampak Slovenci so v Češki, kjer je angleščina tuji jezik, katerega ve zelo malo ljudi. Namreč z mamo sva dobila samo eno pico, torej se z prodajalcem nisva najboljše razumela, da hočeva dve. Glej ga zlomka, to še bo zanimiv dopust si rečeva, ter se z eno pico podava proti šotoru. Ker pa je ena pica premalo, sta se še po pogrešano drugo pico podali Klavdija in mama in jo tudi dobili.

Tako, najedli smo se ter tudi skopali, da pa ne bomo presedeli ostanek dneva v kampu, smo se podali do bližnjega mesta Češky Tešin in Cieszyn, ter se malo sprehodili po njem in si ogledali nekatere znamenitosti. Mesto je značilno po tem da meji tudi na Poljsko, državi pa loči le reka.

Po ogledu mesta, pa smo se odpravili nazaj v kamp, katerega se je bilo potrebno preiskati. Prva stvar, ki se nam je zdela zanimiva, korita za umivanje posode. Iz pip je namreč tekla izključno mrzla voda, prav tako na straniščih, je iz pip tekla samo mrzla voda. Glej ga zlomka, mrzla voda? Zato smo se se hitro podali tudi pod tuš, v katerem je nekaj pisalo v Češčini, haha kaj pa? Spet nastopi Klavdija, ki ima aplikacijo s katero besedilo poslikaš in ti ga prevede, ter nam pove da je topla voda za plačati 20 čeških kron, torej niti 1€. Okej, glavno, da se lahko umivamo s toplo vodo ,če ze posode ne moremo umivati v topli. Tako naše raziskovanje kampa se je zaključilo, zato smo si naredili tudi nekaj za pod zob ter se spat odpravili nekje ob 21.40 uri zvečer.

12.DAN

Danes smo se zbudili bolj zgodaj, že ob 6.30 uri zjutraj. Hitro smo se najedli, umili v mrzli vodi ter vse pripravili za današnjo potovanje. Prva destinacija je bilo mesto Kopřivnice, v katerem smo sprva mislili obiskati Tatra museum, kateri obsega kar tri muzeje (Technické muzeum Tatra, Lašské muzeum in Muzeum Fojtství). Ampak muzeji so ob ponedeljkih zaprti, zato ga obiskati nismo morali. Odločili smo se, da ne bomo zapravili dneva, zato smo se podali v muzej Moto auto-oldtimer- Kopřivnice, v katerem smo videli stare avtomobile ter motorje. Na ogled smo se podali dva po dva, saj kužki niso v muzeju dovoljeni, ter za muzej odšteli 65 ceških kron za enega, kar je za vse 4 naneslo 260 čeških kron, to je v evrih nekje 10 evrov.

Ko smo si ga ogledali vsi, smo se odpravili na naslednjo destinacijo, to je bila pot na Radhošť. Parkirali smo na bližnjem parkirišču, kateri nas je stal 150 čeških kron za cel dan, ter se nato podali na pot, katera je trajala nekje 1 uro. Na koncu nas je čakala prelepa lesena cerkev pri kateri smo si vzeli tudi trenutek za piknik.

Ko smo se najedli, pa smo se odpravili nazaj v dolino, kjer smo pa že prej na drugi strani doline opazili leseno konstrukcijo med drevesi, katero smo hoteli obiskati. Pot se je imenovala Stezka Valaška ter smo za njo odšteli 220 českih kron na osebo, z nami pa sta lahko šla tudi štirinožna prijatelja. Po vsej leseni konstrukciji smo hodili nekje pol ure, katera nas je pripeljala tudi nad drevesa, iz kjer je bil prečudovit razgled na okolico. Ko smo prišli do avtomobila pa smo se odpeljali tudi nazaj proti kampu, kjer smo si pripravili kosilo.

Blog o Stezki valaški in Radhošu si lahko preberete TUKAJ.

13.DAN

Ker je bil danes načrt iti malo dlje, smo se zbudili že ob 6 uri in na hitro vse uredili ter spakirali za pot. Na vrsti je bil ogled mesta Kraków. Pot od kampa do samega mesta je trajala nekje 2.30 ur. Parkirišče je Klavdija našla že prej, zato nas je odvedla direkt do njega. Parkirali smo na ulici Czarnowiejska.

Iz parkirišča pa smo se podali proti mestu v katerega nas je odvedla Klavdija, s katero pomočjo že? Ja seveda Googlom. Mesto je bilo čudovito, ter tudi sonca ni manjkalo. Ampak brez hrane tudi ne gre, zato smo morali tudi nekaj dati v naše želodce. Jaz, mama in ati smo si spet naročili kebab boxe, Klavdija, ki pa je malce izbirčna, pa je odšla kar v Mcdonalds. Brez spominkov pa se ne sme iz mesta, zato smo tudi za to poskrbeli. Sam ogled je trajal nekje do 17 ure ter se nato podali nazaj proti avtu, kjer smo tudi morali plačati parkiranje, plačali smo 40 poljski zlotov, ter se nato podali proti kampu. Več o Krakovu pa izveste TUKAJ.

14.DAN

Za 14.avgust je bil že v rezervaciji obisk Auschwitza, za katerega je Klavdija poskrbela že doma. In ker je bila ura rezervirana že ob 8. uri, smo se zbudili že ob 5 uri zjutraj, saj nas še je čakalo do tam nekaj vožnje. Rezervacijo smo imeli samo za 3, saj imamo kužke in se je 1 član moral obisku odpovedati, tokrat je bila to mama. Do samega Auschwitza smo imeli 1 uri in pol vožnje, in prav na ta dan nas je morilo tudi vreme, ki ni hotelo pokazati sonca, ampak je deževalo. Ko smo prišli do tja, smo parkirali ob samem Auschwitzu, parkirišče nas pa je stalo 13 poljskih zlotov.

Jaz, Klavdija in ati smo se nato podali proti samem vhodu. Tam je bilo že veliko ljudi, kateri so imeli rezervacijo kot mi ter vila se je tudi dolga vrsta ljudi kateri so karto hoteli kupiti ravno tam. Sprva smo zašli v vrsto katera je bila za ljudi, ki bodo si Auschwitz ogledali z vodnikom, ter so nas nato napotili k pravem vhodu kateri je za ljudi, ki so sami in imajo karte. Na vhodu smo sprva mislili, da smo na kakšnem letališču, saj je varnost prav takšna kot tam. In tukaj je že sam sprehod po samem kampu Auschwitza.

Obhodili smo vse odprte bloke za obiskovalce, in nas so nekateri prizori kar pretresli. Ker pa nismo hoteli pustiti mame zunaj čakati brez, da bi vedela kaj vidimo znotraj sva s Klavdijo poskrbela in ji poslala nekaj sprotnih slik prek Facebooka. Vstopili smo tudi v samo plinsko celico, kjer so ljudi umorili. Za sam ogled smo rabili približno 2 uri. Po ogledu pa nas je čakal še 2.del Auschwitza. Ampak ker sta oba objekta oddaljena približno 3 kilometre, smo se do njega odpeljali in parkirali na bližnjem parkirišču.

Spet smo se proti vhodu odpravili jaz, Klavdija ter ati, ampak pri vhodu smo se dogovorili da gre v kamp mama katera ni obiskala 1.dela, saj tukaj kart niso pregledovali, zato smo to tudi izkoristili. Od samega vhoda vidiš polno objektov v katerih so sami ljudje živeli vse do svoje smrti. Ob sami poti pa te spremljajo tudi table na katerih si lahko v Angleščini prebereš grozovite zapise. Ko smo prišli do konca pa najdeš tudi spomenik na katerem je zapis v več jezikih, tudi v Slovenščini. Tudi tukaj je trajal naš pohod kar 2 uri, ampak se je splačalo da vidiš kako so ljudje tukaj trpeli. Več o Auschwitzu si pa lahko preberete TUKAJ.

Od samega Auschwitza pa smo se odpravili v mesto Oświęcim, kjer smo šli jest. Jaz in ati sva si naročila kebab, mama hamburger, Klavdija pa je igrala loterijo “kar dobiš dobiš” ter si naročila jed pod imenom Dužy, le kaj bo sedaj dobila se sprašujemo. Ko nas pokličejo, da je pripravljeno izvemo, da je dobila kebab brez kruha, ampak je ga vseeno pojedla.

Ker pa še je bil dolg dan, smo se odpravili naprej, odpeljali smo se v mesto Katowice. V mestu nas je Klavdija popeljala na parkirišče na katerem je tokrat pisalo da je prepovedano parkirati 14. ter 15. avgusta. Kaj pa se dogaja da samo danes in jutri? Dobro bomo poiskali drugo parkirišče, in naleteli smo na parkirišče ob cesti, ter se samo parkiranje je bilo zastonj. Hitro smo se spakirali ter se odpravili čez mesto, ki je bilo čudovito. Ampak presenetili so nas preleti vojaških reaktivcev, ter po samem mestu so bile nastavljene železne ograje. Nekaj se bo tukaj zgodilo si rečemo, nakar Klavdija razišče in nam pove da bo 15. avgusta v Katowicah vojaška parada. Ko smo si mesto ogledali pa smo se odpeljali nazaj proti kampu, kjer smo se še najedli. Spat smo se odpravili nekje ob 21.30 uri zvečer.

15.DAN

Na že 15. dan dopusta smo se zbudili ob 7. uri zjutraj, ter postorili jutranjo rutino in se odpravili današnjemu načrtu naproti. Odpeljali smo se proti mestu Rožnov pod Rodhoštěm, kjer smo parkirali na parkirišču Skanzen.

Od samega parkirišča smo se odpravili po urejeni potki do Jurkovičeva rozhledna. Vstopili smo 2 po 2, saj kužki na razgledni stolp niso bili dovoljeni. Za vstop smo odšteli 30 čeških kron za eno osebo. Iz stolpa je bil razgled čudovit na vso okolico. Ko smo na stolp odšli vsi, pa smo se podali nazaj proti avtu, od kjer smo se odpeljali proti naslednji destinaciji. Pot nas je vodila proti Rozhledna Bílá hora, parkirali pa smo pri bližnjem botaničnem vrtu. Do razglednega stolpa smo hodili nekje 20 min, ter smo se na stolp podali vsi skupaj, saj smo lahko kužke nesli s seboj. Za vstop smo odšteli 25 čeških kron za eno osebo. Tudi tukaj je bil razgled čudovit na vso okolico.

O razglednih stolpih v Moravski regiji si pa preberite TUKAJ.

Kot pred zadnjo destinacijo, pa smo izbrali jezero Přehrada Olešná. Za konec pa nam se je ostalo ogled samega mesta Ostrava. Do mesta ni bila težka pot, najtežje je najti parkirno mesto. Ampak mi smo že tudi tukaj v praksi, zato nam je šlo to iskanje hitro. Parkirali smo na ulici Pivovarská ter se od tukaj odpravili v sam center mesta. Mesto smo si ogledali v 1 uri in pol ter se po samem ogledu odpravili proti avtu in se odpeljali nazaj proti kampu.

16.DAN

Tokrat smo se zbudili ob 7.30 uri zjutraj, se najedli, umili ter vse pripravili za na pot. Danes ni bilo velikega načrta, saj smo se v kamp hoteli vrniti dokaj zgodaj, da bi že nekatere stvari spakirali v avto, da bo jutrišnji odhod toliko hitrejši. Prvo smo se odpravili proti mestu Ostrava kjer smo se malo zapeljali iz samega mesta proti Planetariumu. V planetarij sva se sprva odpravila jaz in mama, saj so notri psi prepovedani. Za vstop sva odštela 50 čeških kron za eno osebo. Sam planetarium sva si ogledala v slabih pol urah. Po ogledu pa sva se še ustavila na sami recepciji, kjer sem jaz zapravil malo denarja za spominke. Ker pa se Klavdiji in atiju ni zdel obisk zanimiv, po samih slikah, sta se odločila da v Planetarium ne bosta šla.

Ker pa še je bila zgodna ura, smo se odpeljali nazaj proti Ostravi kjer nas je vsak dan vabila zapuščena tovarna oziroma rudnik. Na zemljevidu smo poiskali kam ter se odpeljali do tja, kjer je parkiranje zastonj. Ker pa nismo imeli rezervacije se v sam ogled rudnika nismo morali podati. Sama tovarna se imenuje Velký svět techniky.

Ker pa nas to ni odvrnilo smo si rudnik ogledali od zunaj.

Po manjšem sprehodu smo se pa odpeljali proti Muzeju Slezské zemské muzeum oziroma vojaškem muzeju. Na vratih nas je ustavil napis, da je naslednji vstop ob 14. uri, zato smo se odpravili nazaj proti avtu kjer smo se še najedli ter si ogledali zunanjost kjer smo videli tanke. Kar hitro je bila ura 14. in tukaj že vstop v sam bunker. Ker so bili fantje prijazni, so dovolili tudi vstop z psi. Za vstop smo odšteli 30 ćeških kron za eno odraslo osebo ter za fotografiranje 30 čeških kron. Ker pa so ostali obiskovalci bili češko govoreči ljudje smo zavrnili, da bi za naju s sestro prevajali oziroma da bi nam dali sam vodič v Angleščini. Seveda smo napeli svoja ušesa ter tudi nekaj razumeli kaj je gospod govoril. Ogled bunkerja je trajal slabo 1 uro ter nas je po odhodu pričakal tudi dež.

Od bunkerja pa nas je še čakala zadnja naša današnja destinacija, to je bil ogled mesta Frýdek-Místek. Parkirali smo na bližnjem parkirišču in to kar zastojn. Mesto je dokaj malo, ampak smo si ga ogledali v vsej njegovi lepoti. Po ogledu pa nas je pot popeljala nazaj proti kampu kjer smo si že nekatere stvari spakirali v avto, da nas polno dela nebo čakalo na dan odhoda.

17.DAN

Na dan odhoda ter poslavljanja letošnjega dopusta smo se zbudili ob 7.30 uri ter se na hitro najedli in umili, ter še spakirali zadnje stvari v avto. In tukaj je še bil zadnji najtežji dogodek pakiranja (šotor) katerega nam spet ni uspelo dobiti v original vrečo, ampak malo dlje smo že prišli kot pa v Slovaški. Ampak vseeno smo ga dali v avto, okrog ovili par smetišnih vrečk, in tukaj je že bila naša pot proti domu.

Ampak tukaj se še ni končalo naše popotovanje saj smo se še ustavili v mestu Brno. Pot iz kampa proti Brnu je trajala nekje 2 uri. Parkirali smo na ulici Skořepka. In tukaj se je začel naš ogled mesta, proti mestu smo se podali ob nekje 10 uri.

Že takoj nas je k ogledu vabila cerkev katero smo videli od daleč, ter ko smo prišli do nje sva se z mamo odpravila proti vrhu samega stolpa za katerega sva odštela 40 češki kron za enega. Na vrhu stolpa se nama je odprl razgled na celotno mesto Brno. Na stolp se ati ter Klavdija nista podala saj je še bil v mestu ena cerkev na katero se sta podala onadva. Po prihodu iz stolpa se je naš ogled mesta nadaljeval.

Ampak na sami ulici nas je povabil k sebi avtomat za kavo, zato smo si sprva kupili kavo ter se z njo podali naprej. Ogledali smo si glavne znamenitosti mesta ter se na poti ogleda tudi podali v Kostnico kjer imajo razstavljene človeške kosti, katere so našli pod samo cerkvijo. Za vstop smo odšteli 140 čeških kron za eno odraslo osebo ter z nami sta lahko odšla tudi kužka. V sami kostnici je razstavljenih veliko kosti ter tudi samih lobanj od ljudi.

Po samem ogledu, ki ni trajal dolgo smo še pri recepciji zapravili prvi denar danes za spominke.. Ker pa so naši želodci že pošteno prepevali po hrani smo se sprva podali nazaj proti začetku našega ogleda kjer smo videli polno ponudnikov hitre hrane. Ko smo si naročili pa smo se odpravili najest na bližnjo travo.

Od tukaj pa nas je pot naprej vodila proti samem gradu. Na gradu smo tudi naleteli na nekakšno prireditev kjer smo si jo za trenutek tudi ogledali. Iz grada, pa smo se še za na konec odpravili do drugega stolpa na kterega sta odšla ati ter sestra, saj sva na prejšnjega odšla samo jaz ter mama. Za vstop na stolp sta odštela 70 čeških kron na osebo.

Po mestu smo se sprehajali nekje do 17. ure ter se nato podali nazaj proti avtu kjer smo se sprva morali sporazumeti s tamkajšnjim parkirnim avtomatom, kateri nam ni zaračunal našega parkiranja. Od tukaj pa se je začela naša nadaljnja pot proti domu, katera je bila predvidena 4 ure in pol ampak, smo se še na poti seveda ustavili, da smo premigali naše noge ter seveda, da sta kužka opravila svojo potrebo. Do doma smo prispeli ob 23. uri zvečer ter se takoj podali v mehke postelje, katerih nismo pogrešali.

Naše popotovanje se je letos končalo, ampak ni se končalo načrtovanje za drugo leto. Drugo leto nas lahko pričakujete v kateri drugi državi, katero bomo raziskali do potankosti. Kam pa bomo odšli leta 2020 pa TUKAJ.

Kaj početi v mestu Brno si preberite pa TUKAJ.